Slovenski pravni red, v nasprotju s pogostimi predstavami kupcev, ščiti tudi kupce rabljenega blaga - tudi rabljenih avtomobilov - in jim daje možnost uveljavljanja zahtevkov v primeru, da ima kupljeno blago napake. Pravice kupcev so opredeljene predvsem v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot-UPB2, v nadaljevanju “ZVPot”) in v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju “OZ”).

V nadaljevanju sledijo odgovori na nekaj pogostih vprašanj. Ker se primer od primera razlikuje in ker zakoni natančneje predpisujejo posamezne pravice in dolžnosti, lahko ti odgovori le osvetlijo nekatere možnosti uveljavljanja pravic in predstavljajo le odgovore na hipotetična vprašanja, nikakor pa niso to konkretni odgovori v konkretnih primerih. Odgovori skušajo orisati le nekaj pravic kupcev, zaradi obsežnosti tematike pa ne morejo v celoti opisati postopka, ki bi bil uporabljen v posameznem primeru uveljavljanja napak. Prav tako vprašanja in odgovori ne zajemajo uveljavljanja očitnih napak, za katere veljajo drugačni pogoji in roki za uveljavljanje.

Kupec je pri podjetju za prodajo rabljenih vozil kupil rabljen avto, teden dni kasneje pa se mu je pokvaril menjalnik (ni šlo za obrabo). Pri nakupu avtomobila so mu pri podjetju zatrjevali, da je avto brezhiben. Kaj lahko pravno stori kupec?

Glede na to, da je bil avto kupljen pri podjetju za prodajo rabljenih vozil, bi mu to podjetje po 7. odstavku 16. člena ZVPot tudi za to vozilo moralo izročiti garancijski list, navodilo za uporabo in seznam pooblaščenih servisov. Za rabljena vozila najkrajši garancijski rok ni predpisan, tako da prodajalci v praksi dajejo kratke roke. Tako ima kupec, če je bila garancija dana, ter v času okvare še velja, pravico do brezplačnega popravila.

Če pa garancija ni bila dana, ali v primeru, če je garancijski rok že potekel, pa ima kupec pravico do uveljavljanja zahtevkov iz naslova stvarnih napak. V kolikor je kupec fizična oseba in je vozilo kupljeno pri podjetju za prodajo rabljenih vozil se v celoti uporablja ZPot in njegove določbe glede stvarnih napak blaga (poglavje VI.2. ZVPot). Glede na to, da gre za rabljeno vozilo, prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki se pokažejo v letu dni, odkar je bila stvar izročena kupcu. Dolžnost kupca pa je o vsaki napaki (ki jo želi uveljavljati), obvestiti prodajalca v roku dveh mesecev od odkritja. V takem obvestilu je treba natančno opisati napako in prodajalcu omogočiti, da stvar pregleda. Zakon pod določenimi pogoji omogoča tudi ustno obvestilo, vendar je vsekakor bolj priporočljivo prodajalca obvestiti pisno.

Če je kupec prodajalca pravilno obvestil o napaki, ima v roku dveh let od pravilnega in pravočasnega obvestila pravico od prodajalca zahtevati, da:

- odpravi napako na blagu ali

- vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako ali

- blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali

- vrne plačan znesek.

V vsakem od teh primerov pa ima kupec tudi pravico do povračila izkazane škode.

Ne glede na omenjeno, je treba opozoriti, da je lahko vsako uveljavljanje napak predmet dolgotrajnih sodnih postopkov in da same zakonske pravice še ne pomenijo uspeha pri uveljavljanju teh napak. Tako bi v konkretnem primeru lahko prišlo do spora, ali je šlo za napako ali obrabo, pri čemer pa se šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku šest mesecev od izročitve.

V primeru, da je kupec rabljenega vozila pravna oseba, se ta odgovor delno razlikuje. Tudi pravni osebi je prodajalec dolžan dati garancijo in izročiti garancijski list, se pa glede na to, da gre za odnos med dvema pravnima osebama, ne uporabljajo določbe o stvarnih napakah, ki jih predpisuje ZVPot, temveč določbe o stvarnih napakah OZ-a, ki se razlikujejo predvsem v rokih. Tako mora npr. pravna oseba o odkriti napaki prodajalca obvestiti nemudoma.

Kupec je pri podjetju za prodajo rabljenih vozil kupil avto, ki naj bi imel 120.000 km (toliko je kazal števec). Pri kasnejšem preverjanju avtomobila je ugotovil, da ima avto v resnici 190.000 km (torej je nekdo prevrtel števec nazaj). Lahko zahteva povrnitev dela kupnine ali celo vrne avto v celoti? Kaj lahko še stori?

Ker se lahko šteje, da je število prevoženih kilometrov ena izmed lastnosti in odlik vozila, se lahko neresnično število prevoženih kilometrov šteje za stvarno napako. Glede na navedeno ima kupec take pravice, kot so opisane v prejšnji točki. Torej pravočasno javiti prodajalcu o odkriti napaki in glede na konkreten primer (v katerem napake npr. ni mogoče odpraviti) zahtevati vrnitev dela kupnine v sorazmerju z napako ali zamenjavo vozila ali vrnitev plačanega zneska (seveda pod pogojem, da sam vrne vozilo).

Glede na konkreten primer in na zavedanje prodajalca o številu kilometrov (torej odvisno od vprašanja, kdo je zavrtel števec nazaj), bi bilo mogoče zatrjevati tudi prevaro s strani prodajalca in tako po splošnih načelih OZ zahtevati razveljavitev pogodbe.

Kupec je kupil avto, za katerega mu je prodajalec zatrjeval, da ni bil nikoli poškodovan oziroma popravljen. Kasneje ugotovi, da je bil avto močno karamboliran in da je prestal številna popravila. Kaj lahko stori kupec?

Tudi v takem primeru je mogoče zavzeti stališče, da vozilo nima lastnosti, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, in gre tako posledično za stvarno napako. Tako gredo tudi v takem primeru kupcu pravice iz naslova stvarnih napak (kot opisane zgoraj), če pa bi se izkazalo, da so izpolnjeni elementi prevare, bi lahko kupec uveljavljal tudi razveljavitev pogodbe.

Večina prodajalcev ima v pogodbi vnešeno pravilo oziroma sistem "videno – kupljeno". Ali to pravilo ščiti prodajalca v vseh primerih ali so kakšne izjeme?

Klavzula “videno – kupljeno” je v praksi postala pogodbeno določilo, ki ga prodajalci uporabljajo za omejevanje svoje odgovornosti za stvarne napake. Ne glede na to, ali je to določilo v pogodbi ali ne, pa prodajalca v vseh primerih ne ščiti in je v določenih primerih nično.

Veljavnost takega določila se tako razlikuje glede na subjekte (prodajalca in kupca), ter glede na konkreten primer oziroma naravo skrite napake.

V primeru, da je kupec fizična oseba – potrošnik, in da je vozilo kupljeno pri podjetju – pravni osebi, omejitve odgovornosti za stvarne napake niso dovoljene (ne s klavzulo “videno – kupljeno”, ne s kakršnokoli drugo klavzulo). V primeru, če je takšna klavzula v pogodbi, je pogodba nična. To velja ne glede na naravo same napake.

V primeru, da je prodajalec fizična oseba ali v primeru, da je kupec pravna oseba (ne glede na to, ali kupuje od pravne ali fizične osebe), pa je omejitev odgovornosti za stvarne napake načeloma dopustna, tako da so take klavzule (“videno- kupljeno” in podobno) pod določenimi pogoji veljavne.

Vendar pa tudi v tem primeru ni izključeno uveljavljanje napak. Tako je takšno določilo nično, če je bila prodajalcu napaka znana. Prav tako bi glede na obstoječo sodno prakso lahko uveljavljali, da je s pogodbenim določilom nedopustno izključevati prodajalčevo odgovornost, če je v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo. V primeru zgoraj opisanih primerov, bi bilo verjetno mogoče neveljavnost take klavzule dopustno uveljavljati v primeru nepravilnih prevoženih kilometrov in večkrat poškodovanega vozila, ne pa v primeru okvare menjalnika. Seveda pa bi bila končna odločitev odvisna od sodišča.

Kako pomembna je pri tovrstnih težavah pogodba oziroma besedilo le-te?

Kot pri vsakem pravnem poslu je pogodba za nakup vozila pomembna. Kljub temu kupca (fizično osebo, ki vozilo kupi od pravne osebe) tudi v primeru nekaterih neugodnih pogodbenih določil, varuje ZVPot, po katerem so določeni pogodbeni pogoji - tudi če v pogodbi so - nični. Vsekakor pa je priporočljivo, da se tudi v takih pogodbah natančno opredeli predmet pogodbe in njegove bistvene lastnosti (kot so število kilometrov, letnik …).

Glede na navedeno je besedilo pogodbe lahko večjega pomena v primerih, ko se ZVPot ne uporablja. Vendar je tudi v tem primeru dopustno uveljavljati neveljavnost posameznih določil. Seveda pa je priporočljivo - v kolikor je to mogoče - že ob podpisu pogodbe sodelovati tudi pri njeni pripravi in vztrajati pri besedilu, po katerem odgovornost za stvarne napake ni izključena, v nasprotnem primeru pa to upoštevati pri ceni.

Na katere pravne institucije se lahko obrne kupec pri reševanju tovrstnih težav? Kakšne možnosti ima za uspeh oziroma kaj pravi sodna praksa?

Če je napaka, ki se pojavi na vozilu res stvarna napaka in če se pojavi v roku, ki ščiti kupca, ter kupec pravilno in pravočasno uveljavlja vse svoje pravice (od sporočitve o napaki naprej), ima možnosti za uspeh. Če kupec ni popolnoma prepričan o vseh svojih pravicah in postopkih za uveljavljanje le-teh, je vsekakor priporočljivo, da si dobi strokovno pomoč.

V kolikor je bila za vozilo dana garancija in je vozilo še vedno v garancijskem roku, stvarno napako pa je mogoče odpraviti (to na primer ne velja za število kilometrov, večkrat poškodovano vozilo …), je seveda na prvem mestu priporočljivo uveljavljati te pravice.

ZVPot določa, da mora podjetje potrošniku v roku osmih dni, v kolikor je napaka sporna, na njegovo zahtevo pisno odgovoriti. Če prodajalec ne ugodi kupčevi zahtevi in je kupec prepričan, da je njegova zahteva utemeljena, bo najverjetneje treba pri pristojnem sodišču vložiti tožbo s pravilno oblikovanim tožbenim zahtevkom.

Če gre za subjekte, pri katerih se uporablja ZVpot, se lahko kupec obrne tudi na tržni inšpektorat. Tržni inšpektorat lahko namreč v določenih primerih, ko napaka ni sporna, na potrošnikov predlog izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Prav tako lahko v primeru nekaterih kršitev (kot je prodaja blaga brez garancijskih listov), prepove nadaljnjo prodajo do odprave nepravilnosti. Posamezna dejanja pa lahko pomenijo tudi prekršek podjetja.

Poleg tega bi bilo možno zaradi nepoštenih pogojev obvestiti organizacijo, ki je ustanovljena za varovanje pravic potrošnikov, ki lahko v določenih primerih tudi sama vloži tožbo, s katero se zahteva ugotovitev neveljavnosti določenih pogodb, posameznih določil teh pogodb ali splošnih pogojev poslovanja. Kljub temu pa bo za reševanje konkretnih težav posameznikov taka tožba redko prišla v poštev.