| Osrednja tema Reševanje ponesrečencev iz zverižene pločevine Nazaj na osnovno stran |
Reševanje ponesrečencev iz zverižene pločevine
Avto je bil tako poškodovan, da so ponesrečence iz razbitin lahko rešili šele gasilci, ko so razrezali avto. Stavek, ki ga dokaj pogosto zasledimo v poročilih o prometnih nesrečah in ki mu često namenimo zelo malo ali sploh nobene pozornosti. Kot da bi bilo reševanje ponesrečencev iz avtomobilskih razbitin nekaj običajnega, vsakdanjega, rutinsko opravilo. Pa je res? Avtomobili izpolnjujejo vse zahtevnejše varnostne standarde, kar dokazujejo preskusni trki. Avtomobilski inženirji se ob vsakem novem modelu avtomobila praviloma tudi pohvalijo, da so skonstruirali zelo čvrstno karoserijo – vsekakor veliko čvrstejšo kot jo je imel predhodnik – in dodajo, da so za ojačitve najbolj kritičnih mest vgradili izjemno čvrsto jeklo. 
Seveda so vse čvrstejše karoserije, ki zagotavljajo večjo varnost potnikov, še kako dobrodošle. A če pride do hude prometne nesreče, ko karoserija ne prenese vseh obremenitev in pride do tako hudih poškodb, da ponesrečenec ali ponesrečenci ostanejo vkleščeni v avtomobilu, jih je treba iz teh razbitin rešiti. Velikokrat o življenju in smrti ponesrečencev odločajo minute, zato je hitro in učinkovito reševanje še kako pomembno. A vse čvrstejše karoserije so lahko trd oreh za gasilce, ki so zadolženi za reševanje ponesrečencev iz avtomobilskih razbitin. Velikokrat so pred vprašanjem, kako se lotiti reševanja, časa za razmišljanje pa nimajo, kajti pomembna je vsaka minuta. Če gasilci nimajo dobrih informacij o tem, kakšne tehnične lastnosti in opremo ima poškodovan avto, je njihovo delo še toliko bolj oteženo, čas reševanja se podaljša, možnosti ponesrečencev za preživetje ali izogib težkim poškodbam se zmanjšajo. Tako v tujini kot pri nas ugotavljajo, da se čas reševanja iz tehnično sodobnih avtomobilov podaljšuje, kajti včasih tudi najsodobnejša oprema za reševanje ni kos vse čvrstejšim karoserijam, še posebej, če je udarec tako hud, da se več delov karoserije preplete v nedoločno gmoto.
Zasnova reševalne karte
“Seveda pri reševanju opažamo velike razlike v trdnosti avtomobilov,” pravi Boštjan Žagar, namesnik vodje izmene v Gasilski bridadi Ljubljana, ko smo se z njim pogovarjali o reševanju ponesrečencev v težkih prometnih nesrečah. “Več kot imamo informacij o avtomobilu, iz katerega rešujemo ponesrečenca, učinkoviteje lahko opravimo svoje delo.”
Avtomobilski klubi, med njimi tudi Avto-moto zveza Slovenije, smo zato, da bi gasilci čimprej prišli do podatkov o tehničnih lastnostih avtomobila, zasnovali osnutek reševalne karte, ki bi jo imel vsak avto zataknjeno za senčnik pred voznikovim sedežem. Ta karta bi vsebovala opis tehničnih lastnosti avtomobila, ki so pomembne pri reševanju kot je na primer število in položaj vgrajenih varnostnih mehov, namestitev akumulatorja. ojačitve karoserije, ... Hkrati bi bila na tej karti tudi navodila gasilcem, kje se lahko s svojimi napravami za razrez ali razmik najučinkoviteje lotijo reševanja. “Če bi imeli vsi avtomobili takšno reševalno karto, bi v Evropi lahko vsako leto rešili do 2500 življenj,” ocenjuje Thomas Unger iz nemškega ADAC. Tudi Boštjan Žagar je prepričan, da bi takšna karta lahko pripomogla k učinkovitejšemu reševanju. “Vsekakor podpiramo to zamisel,” pravi.
Vse čvrstejši avtomobili: boljša zaščita, a težje reševanje
Vprašanje učinkovitega reševanja ponesrečencev iz avtomobilskih razbitin se reševalcem zastavlja že celo zadnje desetletje, torej v obdobju, ko so se uveljavili preskusni trki za avtomobile, ki so opozorili na pomanjkljivo varnostno zaščito potnikov. Izdelovalci avtomobilov so se odzvali z izdelavo vse čvrstejših potniških kabin, kar je seveda pripomoglo k večji varnosti potnikov, hkrati pa – še posebej ob hudih nesrečah – imelo tudi negativne posledice za delo reševalcev, ki morajo izrezati ponesrečence iz avtomobilskih razbitin. 
Analiza prometnih nesreč
To so ugotovili tudi v raziskavah prometnih nesreč, ki jih strokovnjaki nemškega ADAC opravijo ob akcijah njihovih reševalnih helikopterjev pri pomoči v prometnih nesrečah. Z željo, da bi na temelju prometnih nesreč prišli do podatkov, ki bi jih potem lahko uporabili za analizo prometnih nesreč, namreč ADAC že nekaj let sistematično zbira lastne podatke o prometnih nesrečah. V njihovih reševalnih helikopterjih so tako tudi prometni izvedenci, ki s helikopterjem izredno hitro pridejo na kraj nesreče in neposredno ugotovijo in dokumentirajo, kako in zakaj je prišlo do prometne nesreče, kakšne so bile posledice, kako so delovale varnostne naprave v avtomobilih, ... Ti neposredno in strokovno zbrani podatki so podlaga za marsikatero akcijo avtomobilskih klubov, kajti koristi nima samo ADAC, temveč tudi vsi avtomobilski klubi, ki neposredno ali prek FIA in FIA fundacije, sodelujemo v skupnih projektih – seveda tudi AMZS. Tako je bilo ugotovljeno, da v Nemčiji pri prometnih nesrečah, v katerih so udeleženi avtomobili letnikov od 1990 do 1992, reševanje ponesrečencev v 40 odstotkih nesreč traja manj kot 50 minut, medtem ko je pri reševanju v prometnih nesrečah, v katerih so udeleženi avtomobili letnikov od 2005 do 2007, manj kot 20 odstotkov reševanj končanih prej kot v 50 minutah.
Kako dolgo traja reševanje? Izkušeni reševalci govorijo o zlati uri, ki je sestavljena iz trikrat po 20 minut: 20 minut za alarmiranje in prihod reševalcev, 20 minut za reševanje in 20 minut za medicinsko oskrbo in prevoz ponesrečenca v bolnišnico. Če reševanje res traja uro, ima ponesrečenec s hudimi poškodbami veliko možnosti za preživetje.
Do reševalne karte prek interneta
Na temelju ugotovitev pri reševanju in po posvetih s strokovnjaki smo v avtomobilskih klubih zasnovali reševalno karto, ki vsebuje najbolj nujne podatke za učinkovito reševanje. Kot rečeno, naj bi bila reševalna karta zataknjena za voznikov senčnik. Vsak lastnik avtomobila bi karto za svoj avto lahko dobil na internetu, jo natisnil in zataknil za senčnik. A realnost je nekoliko drugačna, kajti šele dva izdelovalca avtomobilov – Audi in Volkswagen – zagotavljata za vse svoje modele karto z informacijami, ki so precje podobne zasnovi reševalne karte. Vsi ostali izdelovalci avtomobilov takšnih kart še nimajo, a so se na zahteve avtomobilskih klubov vsaj pozitivno odzvali in obljubljajo zahtevane podatke. Poenotenje podatkov je vsekakor nujno, kajti le, če bodo podatki jasno in enotno predstavljeni, bo tudi njihova uporaba hitra in enostavna. To pa je nujno, kajti pri reševanju je pomembna vsaka minuta, zato ni časa za branje navodil za uporabo.
Razlika pri reševanju je očitna!
Praktično vrednost reševalne karte smo preskusili tudi v praksi. Dvema nemškima reševalnima moštvoma smo dali enako nalogo: rešiti ponesrečenca iz enako poškodovanega avtomobila. Eno moštvo je dobilo reševalno karto, drugo ne. Razlika je bila očitna. Reševalci brez karte so za svoje delo potrebovali 27 minut, reševalci, ki so se oprli na podatke iz reševalne karte, so svoje delo opravili v 18 minutah. Komentar ni potreben!
Dobra oprema in strokovno znanje
Boštjan Žagar, namestnik vodje izmene v Gasilski brigadi Ljubljana, o reševanju ponesrečencev iz avtomobilov
O reševanju v avtomobilske razbitine vkleščenih ponesrečencev v prometnih nesrečah smo se pogovarjali z Boštjanom Žagarjem, namestnikom vodje izmene v Gasilski brigadi Ljubljana. Boštjan Žagar je tudi avtor strokovnega priročnika Reševanje ob prometnih nesrečah osebnih vozil, ki ga je predlani izdala Gasilska zveza Slovenije.
Kako pogosto morate reševati v avtomobilske razbitine vkleščene ponesrečence v prometnih nesrečah?
“Vsako leto imamo na območju, ki ga pokriva naša brigada – na Dolenjskem do Biča, na zahodu do Logatca, na vzhodu do Trzina in na Gorenjskem do Torovega – 50 do 60 takšnih reševanj. V Sloveniji imamo sicer 13 poklicnih gasilskih enot in 42 reševalnih območij, za vsako od teh reševalnih območij pa je določen koncesionar za reševanje.”
Kako ste opremljeni za reševanje ponesrečencev v prometnih nesrečah?
“V naši brigadi imamo štiri polne komplete za reševanje, kar pomeni, da lahko hkrati opravimo štiri srednjetežke intervencije. Če gre za težja reševanja, lahko opravljamo dve intervenciji hkrati. Naši kompleti za reševanje, ki so shranjeni in pripravljeni za akcijo v reševalnih kamionih, so opremljeni z vsemi napravami za učinkovito reševanje, seveda tudi s hidravličnimi škarjami s težo ugreza več kot 60 ton in hidravličnimi raztegovali in razpirali, ki zmorejo razmik več kot 20 ton. Poleg tega je takšen kamion opremljen z ustrezno osvetlitvijo za nočno reševanje, pa tudi z vsemi primomočki za zaščito okolja ob razlitju bencina, olja in drugih tekočin, ki se pojavijo pri prometnih nesrečah. Je pa opremljenost posameznih gasilskih brigad zelo odvisna od posluha lokalnih skupnosti. V Ljubljani so bile županje in je tudi zdajšnji župan zelo razumevajoči, zato smo tudi dobro opremljeni. Marsikje v Sloveniji nimajo takšne sreče.”
Kako se odzovete na klic na pomoč?
“V Ljubljani imamo izdelan sistem, kdaj se gasilci nemudomo – sočasno z medicinskimi reševalci – vključimo v reševanje, na primer ob verižnih trkih, trkih v drevo, ob sporočilih, da gre za hujšo nesrečo. S takojšnjim odzivom smo namreč približno tako hitro na kraju nesreče kot reševalci. Če bi čakali, da bi nas poklicali šele reševalci, če bi potrebovali našo pomoč, bi se s tem čas reševanja podaljšal za čas, ki bi ga potrebovali za prihod na kraj nesreče. Resda takšen način dela pomeni večje stroške reševanja, a – pravilnost takšnega načina potrjujejo tudi izkušnje – tudi večjo učinkovitost reševanja, saj lahko takoj pomagamo ponesrečencem. Na klic za reševanje se odzovemo vsaj s sedmimi gasilci in z dvema avtomobiloma: eden je opremljen za reševanje, drugi je hkrati dodatno pripravljen za gašenje, saj je možnost nastanka požara.”
Kako se lotite reševanja?
“Naši gasilci so zelo dobro izurjeni za reševanje, saj se nenehno strokovno usposabljajo. Svoje delo opravijo sistematično. Najprej poskrbijo za zavarovanje kraja nesreče, nato morajo ugotoviti, kako je z varnostnimi mehovi – so se vsi sprožili, gre morda za njihovo dvostopenjsko proženje. Si predstavljate, kaj se lahko zgodi, če se sredi reševanja nepričakovano sproži varnostni meh – dodatne poškodbe! Poskrbimo za akumulator, skušamo preveriti, kakšno pogonsko gorivo uporablja avto – ima morda pogon na plin ali celo hibridni pogon z akumulatorji z veliko napetostjo? Nato se lotimo reševanja ponesrečencev. Tudi mi ugotavljamo velike razlike v čvrstosti karoserij glede na starost avtomobilov, pa tudi glede na njihovo poreklo. Pri raztegovanju se na primer pločevina v nemških avtih drugače obnaša kot na primer pri japonskih. Naše orodje je sicer zelo zmogljivo, a včasih naletimo na težave, ker orodje ni kos zmečkani pločevini, in tedaj je treba najti nov način reševanja. Za nas in reševalce velja načelo stay and play, torej počasi, kakovostno in 100 odstotno, včasih pa je veljajo načelo run and go, torej rešuj kar se da hitro in s ponesrečencem čimprej v bolnico. Pomebno načelo je tudi, da rešujemo tam, kjer se je nesreča zgodila. Avtomobila ne premikamo, temveč iz razbitin najprej rešimo ponesrečenca ali ponesrečence, šele potem začnemo premikati razbitine.”
Koliko časa traja reševanje?
“Čas reševanja je seveda odvisen od jakosti poškodb, a praviloma reševanja prej kot v 15 minutah ne moremo končati.”
Kako sodelujete z reševalci in policaji, ki so tudi praviloma hkrati na kraju nesreče?
“Ljubljanski gasilci odlično sodelujemo z reševalci, saj smo v stalnih stikih in smo dobro uigrani. Naši gasilci so zelo dobro usposobljeni tudi za nudenje prve pomoči, tako da ponesrečencem lahko zagotovijo tudi strokovno prvo pomoč. Skrbimo tudi za to, da rešujemo s pripomočki, ki nimajo velikega vpliva na psihično stanje ponesrečencev. Zato se izogibamo uporabi raznih rezalk, saj to slabo vpliva na psihično stanje ponesrečencev.
Slovenski predpisi zelo jasno določajo, kdo je poveljujoči v določenem obdobju reševanja: dokler rešujemo ponesrečence, smo to gasilci. Policaji naj bi tedaj prevsem poskrbeli za zavarovanje kraja nesreče, a včasih popustijo pred pritiski, naj čimprej sprostijo promet, s čimer pa praviloma nastane še večja prometna zmeda kot če promet stoji, hkrati pa to neugodno vpliva na reševanje.”
Bi bili lahko pri svojem delu hitrejši, če bi imeli več podatkov o avtu, iz katerega rešujete ponesrečence?
“Vsekakor. O tehničnih lastnostih avtomobilov, ki so pomembne za reševanje, imamo zelo malo podatkov, pa še do teh moramo priti sami. Doslej se je le enkrat zgodilo, da nam je koncern PSA (Peugeot Citroen) ponudil podatke o avtomobilih, ki so pomembni za reševanje. Povsod drugod zelo težko pridemo do ustreznih podatkov.”
Imate kakšne težave z dostopom do kraja nesreče?
“Zelo velike, saj vse prevečkrat naletimo na voznike, ki ne spoštujejo modre luči in se ne umaknejo. Težko je razumeti njihovo obnašanje, a očitno tudi to sodi v našo vozniško kulturo. Še posebej težaven je dostop do nesreč na avtocestah, kajti naš kamion je širok, ob novem pravilu umikanja s takoimenovano smrekico pa je premalo prostora za vožnjo, odstavnega pasu pa naj ne bi uporabljali. Zato se včasih zgodi, da za kilometer vožnje porabimo celo večnost.
