Tem za po­go­vor s pred­sed­ni­kom AMZS je vedno do­volj. Zdaj, ob pol­letju, pa se zdi pravi čas, da se lo­ti­mo vsaj ne­ka­te­rih. Pred­sed­nik Boris Perko je več­krat pou­da­ril, da so cilji, delo in us­me­ri­tve AMZS zelo jasne, saj te­meljijo na po­tre­bah in pra­vi­cah na­ših čla­nov do varne, od­go­vor­ne in vsem do­stop­ne mo­bil­no­sti. AMZS je nepoli­tična in ne­dr­Ïav­na or­ga­ni­za­cija, tak sta­tus pa ji daje možnost – in ji hkra­ti nala­ga ob­ve­zo –, da ciljem sledi sa­mo­stoj­no in ne pod vpli­vi hitro spre­mi­nja­jočih se poli­tič­nih ob­ljub.

Le­toš­nje prvo pol­letje je na poli­tič­ne bre­go­ve na­pla­vilo pre­cej novih vpra­šanj, pobud in pred­lo­gov. Ne­ka­te­ri so raz­bu­rili tudi ši­ro­ko jav­nost, drugi so se tiho za­pi­sali v za­kone, spre­je­te po hi­trih po­stop­kih. AMZS se je na ene in druge od­zi­vala hitro ter pred­vsem stro­kov­no ute­melje­no. Ker se je pred krat­kim pred­sed­nik AMZS Boris Perko z od­pr­tim pi­smom obr­nil tudi na pred­sed­ni­ka vlade, nas je za­ni­malo, kako vidi tre­nut­no sta­nje in ukrepe, ki za­de­va­jo naše voz­ni­ke in voz­ni­ce.

Naj­prej morda na­jak­tual­nej­še vpra­­ša­nje: 28. ju­nija 2006 je za­čel velja­ti nov zakon o druš­tvih. Ali in kako bo vpli­val na delo­va­nje AMZS?

Naj­prej je treba po­ve­da­ti, da ne gre za re­volu­cionar­ne spre­mem­be, ki bi nas smele pre­ti­ra­no pre­se­ne­ti­ti, saj gre konec kon­cev za vse­bi­ne, ki so jih v bolj ali manj po­dob­ni ob­li­ki na­po­ve­do­vali že do­brih pet let. Pred­stav­ni­ki AMZS, ki so ves čas pri­pra­ve in ob­li­ko­va­nja za­kon­skih spre­memb ak­tiv­no so­delo­vali tudi v Zdru­že­nju dru­štev Slo­ve­nije, so v tem času po­sre­do­vali us­trez­nim dr­žav­nim na­slo­vom več pri­pomb in pred­lo­gov, ki bi ne­ka­te­ra po­dročja ure­dili dru­ga­če, saj nam tako, kot je za­pi­sa­no zdaj, ne us­tre­za naj­bolj. Naj ome­nim le dva pri­me­ra, ki morda naj­bolj očit­no iz­sto­pa­ta in ka­že­ta na sem ter tja ne­koli­ko za­meg­ljen po­gled pis­cev za­kona o druš­tvih. Nov zakon uvaja ob­vez­no re­vi­zijo po­slo­va­nja. Že za pro­fit­no na­rav­na­ne gos­po­dar­ske druž­be pred­stav­lja­jo re­vi­zije velik fi­nanč­ni uda­rec, za nepro­fit­na druš­tva kot je AMZS pa si lahko mi­sli­te, da je tak iz­da­tek še veli­ko bolj boleč. Hkra­ti je treba po­ve­da­ti, da imajo druš­tva pra­vilo­ma mo­čan no­tra­nji organ nad­zo­ra, kar od­prav­lja po­tre­bo po zu­na­njih re­vi­zijah. Pre­cej sli­ko­vit pa je tudi drug pri­mer. Po novem nosi pred­sed­nik druš­tva ka­zen­sko in ma­te­rial­no od­go­vor­nost za delo­va­nje druš­tva. Glede na to, da gre za pro­sto­volj­no ci­vil­no druž­be­no de­jav­nost, ki sloni na dru­gač­nih ka­te­go­rijah in os­no­vah kot velja­jo za, na pri­mer, gos­po­dar­ske de­jav­no­sti, taka ob­li­ka od­go­vor­no­sti za­go­to­vo ni naj­bolj na mestu. Pred­vi­de­vam, da za funk­cijo pred­sed­ni­kov dru­štev v pri­hod­nje ne bo pre­ti­ra­ne­ga za­ni­ma­nja. Ampak bolj kot v samem za­konu, ki po novem do dru­štev ni niti sti­mu­la­ti­ven niti pre­ti­ra­no ško­dljiv, je treba spod­bud­no raz­voj­no klimo za druš­tve­no de­jav­nost is­ka­ti v šte­vil­nih dru­gih okoliš­či­nah v druž­bi. Tudi takih, ki jih lahko spod­bu­di­mo sami. Tako nas velik izziv čaka v is­ka­nju nove ener­gije in za­gona v na­ših druš­tvih, ka­te­rih delo je v pre­te­klo­sti te­meljilo na pro­sto­volj­nih ak­tiv­no­stih nje­nih čla­nov, danes pa se je druž­ba tako zelo spre­me­nila, da mo­ra­mo v druš­tvih najti dru­gač­ne ob­li­ke in na­či­ne za oprav­lja­nje dela. Za nas so druš­tva te­melj, ki nam hkra­ti omo­go­ča delo in ure­sni­če­va­nje za­mi­sli. Da­je­jo nam mož­nost, da zna­nje, iz­kuš­nje in ideje iz vseh ve­trov prelije­mo v real­nost na lo­kal­ni ravni. Druš­tva so krea­torji in ini­cia­torji lo­kal­nih var­nost­nih raz­mer (po­sta­vi­tve se­ma­forjev, kro­žišč, pre­ho­dov za peš­ce, oz­na­če­nih šol­skih in po­dob­no) in tvo­rijo zelo po­mem­ben člen lo­kal­ne ak­tiv­no­sti v zvezi z var­nostjo v pro­me­tu. Te vloge druš­tva ne smejo iz­gu­bi­ti. Pa naj si jih dr­ža­va z za­koni pred­stav­lja tako ali dru­ga­če.

Pred krat­kim ste se na pred­sed­ni­ka vlade obr­nili z od­pr­tim pi­smom, ki je opo­zo­rilo na ne­ka­te­re vztraj­no pre­sli­ša­ne vse­bi­ne. Se nas sli­ši pre­malo?

Naše po­slans­tvo, če lahko tako re­če­mo, je jasno de­fi­ni­ra­no. AMZS mora budno sprem­lja­ti in se od­zi­va­ti na vse, kar za­de­va našo čla­ni­co in čla­na. Go­vo­ri­mo o njuni mo­bil­no­sti, še več, o mo­bil­no­sti kot pra­vi­ci do varne, ekološ­ko za­ved­ne in ekonom­sko po­šte­ne do­bri­ne, ki v mo­der­ni druž­bi pred­stav­lja tudi svo­bo­do do gi­ba­nja, ki je nujna za raz­voj in delo po­sa­mez­ni­ka in druž­be. Ra­zum­lji­vo je, da ob tem, ko opo­zarja­mo, sve­tu­je­mo in pro­te­sti­ra­mo, po­se­ga­mo v mnoga po­dročja poli­tič­ne­ga in druž­be­ne­ga vsak­da­na in prav zato sem se z od­pr­tim pi­s­mom obr­nil na pred­sed­ni­ka vlade in ga, še po­se­bej v po­ve­za­vi z ne­ka­te­ri­mi ak­tual­ni­mi prob­le­ma­ti­ka­mi, po­sku­šal spod­bu­di­ti, da bi na­ša pri­za­de­va­nja mo­ral­no pod­prl. Ob tem pa je od­pr­to pismo pred­sed­ni­ku vlade Ja­ne­zu Jan­ši no­silo še eno, morda po­mem­bnej­še spo­­ro­čilo, in sicer, da naj vlada pred­­lo­ge AMZS, pred­vsem stro­kov­ne, eks­pert­ne, vklju­či že v fazi sno­va­nja novih ukrepov ali uredb in pred­pi­sov. Stro­kov­nja­ki AMZS zelo na­tanč­no poz­na­jo to­vrst­ne pro­b­le­ma­ti­ke in jih, kar je prav po­u­da­ri­ti, po­go­sto pre­dela­jo s svo­ji­mi kole­gi iz dru­gih evrop­skih klu­bov, kar za­go­to­vi še dru­gač­no, manj “lo­kal­no” obre­me­nje­no oce­no ne­ke­ga prob­le­ma. V Brus­lju imamo biro, ka­te­re­ga os­nov­ni namen je prav pri­pra­va pred­lo­gov, ki v Evrop­ski uniji po­kri­va­jo te te­ma­ti­ke. Ti pred­lo­gi so pred do­konč­no ob­ja­vo do­do­bra ug­la­še­ni med vse­mi av­to­mo­bil­ski­mi klubi, ki so čla­ni tega bi­ro­ja. V Evro­pi se nas se­ve­da zelo dobro sli­ši, saj je na­ših čla­nov, voz­nic in voz­ni­kov, že več kot 40 milijonov, pred­sed­ni­ka slo­ven­ske vlade pa smo želeli opo­­zo­ri­ti, da AMZS prek svo­je­ga bru­selj­ske­ga bi­ro­ja vpli­va na poli­ti­ko Evrop­ske unije in, da ni smi­sel­no, da pred­lo­gi AMZS v naš slo­ven­ski par­la­ment in zakon pri­ro­ma­­jo iz Brus­lja, če bi lahko di­rekt­no.

Po­ve­da­no dru­ga­če, če bi se doma več po­go­varjali, pa tudi po­slu­šali, bi lahko kaj na­re­dili hi­tre­je in bolje ter pred­vsem brez nepo­treb­nih bru­selj­skih ovin­kov. Prepri­čan sem, da bi ko­ri­sti ta­ke­ga “do­ma­če­ga” na­či­na so­delo­va­nja hitro ob­ču­tili tako naši čla­ni kot tudi drugi dr­žav­lja­ni, za­go­to­vo pa bi bil večji tudi pri­hra­nek dr­ža­ve, ki zdaj po nepo­treb­nem hiti s spre­je­ma­nji po­sa­mez­nih ukrepov in uredb, ki ne bodo dolgo zdr­žali, saj že zdaj vemo (glede na to, da so­delu­je­mo v pri­pra­vi pred­lo­gov za Evrop­sko unijo – sa­mo­stoj­no in od dr­ža­ve neod­vi­sno), da gre Evrop­ska us­me­ri­tev v drugo smer. Tako se, tudi kot dr­ža­va, po nepo­treb­nem iz­čr­pa­va­mo.

Sicer pa lahko re­čem, da smo v pre­te­klo­sti s stra­ni dr­ža­ve in nje­nih or­ga­nov do­bi­vali tako po­zi­tiv­ne kot ne­ga­tiv­ne po­vrat­ne im­pul­ze. To ra­zu­me­mo, saj z dr­ža­vo že dolgo “so­delu­je­mo” in ra­zu­me­mo tudi tako ime­no­va­ne dnev­no­poli­tič­ne in­te­re­se, ki vča­sih ne za­do­voljijo stro­kov­nih ar­gu­men­tov, ne­ma­ra pa iz­pol­nijo kak­šne druge cilje. Ra­zum­lji­vo pa je, da smo, tako za­ra­di novih evrop­skih ok­vi­rov naše dr­ža­ve kot tudi za­ra­di pre­cej veli­ke vneme nove vlade, ki je v za­čet­ku man­da­ta s hi­tri­mi ukrepi, re­for­ma­mi in dru­gi­mi po­se­gi na­po­ve­do­vala nov zagon in elan, pri­ča­ko­vali ugod­nej­šo klimo tudi za re­še­va­nje prob­le­ma­tik, ki za­de­va­jo našo čla­ni­co in čla­na.

Vaša ak­tiv­na vloga v raz­lič­nih tele­sih med­na­rod­ne zveze FIA s so­rod­ni­mi evrop­ski­mi klubi AMZS še te­sne­je po­ve­zu­je. Kak­šne pred­no­sti imata za­ra­di ta­ke­ga so­delo­va­nja naša čla­ni­ca in član doma v Slo­ve­niji?

Naše funk­cije, nalo­ge in mož­no­sti v Brus­lju, prav­za­prav v or­ga­ni­za­ciji FIA, ki je sve­tov­no zdru­že­nje in po tej plati bis­tve­no pre­se­ga evrop­ski okvir, saj smo s 220 milijoni čla­nic in čla­nov naj­moč­nej­ša sve­tov­na or­ga­ni­za­cija, pri­na­ša­jo na­šim čla­ni­cam in čla­nom zelo jasne in oprijem­lji­ve pred­no­sti in pluse. Naše delo v tu­ji­ni ter pred­vsem tesno so­delo­va­nje stro­kov­nja­kov AMZS z raz­lič­nih po­dročji s kole­gi iz tujih klu­bov, pri­na­ša na­pre­dek vsem. Skozi raz­lič­na tele­sa di­rekt­no vpli­va­mo na vse­bi­ne, ki se ka­sne­je ro­dijo v ob­li­ki evrop­skih za­kon­skih dolo­čil, pri­po­ro­čil, di­rek­tiv in po­dob­no. Gre za vse­bi­ne, ki so zelo kon­kret­ne in zelo pi­sa­ne na kožo vsem voz­ni­cam in voz­ni­kom. Naš pris­pe­vek k večji var­no­sti je, če smo us­pe­šni, lahko velik – to smo že do­ka­zali. Prav tako je z dru­gi­mi po­dročji ak­tiv­no­sti, na pri­mer ekolo­gijo, za­va­ro­va­nji, ko­rekt­ni­mi ser­vi­sni­mi sto­ri­tva­mi, nižji­mi stroš­ki vož­nje in še bi lahko na­šte­val. Za­go­to­vo smo naj­bolj znani po te­stih NCAP, Euro­RAP, Euro­TAP in Euro te­stih, ki se uk­varja­jo z do­se­ga­njem večje var­no­sti v vo­zilih, ce­stah in cest­nih in­fra­struk­tu­rah. Da ne ponav­ljam pri­me­rov s po­dročja trkov vozil (NCAP) in elek­tron­skih po­ma­gal v njih, bom raje ome­nil zelo od­mev­no delo AMZS pri ka­ko­vo­sti in var­no­sti v pre­do­rih. Pri grad­nji zad­njih na na­šem av­to­cest­nem kri­žu, so bila pri­po­ro­čila in zna­nja AMZS upo­šte­va­na, kar je poh­vala tudi na­še­mu več­let­ne­mu delu na evrop­skem pro­jek­tu oce­nje­va­nja var­no­sti v evrop­skih pre­do­rih. A to je le del­ček izmed ak­tiv­no­sti, ki jih ne­neh­no poč­ne­mo in so us­merje­ne k cilju, da bi naša čla­ni­ca in član do­bila več. Tako kot pred leti pre­do­ri, so zdaj na vrsti ceste (Euro­RAP), pa za­va­ro­va­nja (pred­vsem v do­se­ga­nju pra­vič­nih od­škod­nin pri ne­sre­čah na­ših čla­nov v tu­ji­ni), pa ekološ­ki pro­jek­ti, da ne ome­njam, za zdaj sicer res še pre­cej neus­pe­šne zah­te­ve po pra­vič­nej­šem cest­ni­nje­nju in po­šte­ni ceni go­ri­va. Pri cest­ni­ni in go­ri­vu smo bili zelo jasni tudi do naše vlade. Cest­ni­na, še po­se­bej tako vi­so­ka, se ne more nala­ga­ti le na ple­ča voz­ni­ce in voz­ni­ka. Če nič dru­ge­ga, to ne gre sku­paj z be­se­da­mi, ki ob­ljub­lja­jo bolj­še in var­nej­še raz­me­re na ce­stah. Še več, zmanj­šu­je­jo mož­nost, da bi se mladi in delov­no ak­tiv­ni ljud­je laže, var­ne­je in ce­ne­je pri­peljali na delo in nazaj, kar je veli­ko šir­ši vidik te prob­le­ma­ti­ke kot pa ga je bila spo­sob­na na­pla­vi­ti zad­nja, pred­vsem poli­tič­no ter manj stro­kov­no obar­va­na javna de­ba­ta o cest­ni­nah v Slo­ve­niji. Tudi ta pri­za­de­va­nja so za našo čla­ni­co in čla­na zelo kon­kret­na.

Tu­ri­stič­na se­zona je na vr­hun­cu, prepoz­nav­nost naše dr­ža­ve pa bo letos te­meljila, tako je vsaj vi­de­ti, na dol­ži­ni in šte­vilu za­sto­jev na av­to­ce­sti. Ob pre­ki­ni­tvi po­god­be, ki je bila skle­nje­na med dr­ža­vo in in­for­ma­cij­sko služ­bo AMZS, ste na­po­ve­dali prav tako sta­nje kot ga vi­di­mo in do­živ­lja­mo v zad­njih me­se­cih. Nas v pri­hod­nje čaka še kak­šna po­dob­na mo­bil­nost­na “re­ši­tev”?

Upaj­mo, da ne. Res je, da smo pra­vo­ča­sno opo­zarjali, da se bo ob uki­ni­tvi us­trez­no zmog­lji­ve­ga in us­po­sob­lje­ne­ga in­for­ma­cij­ske­ga ka­nala ter ob dru­gih po­dob­no nepre­teh­ta­nih ukrepih, zgo­dilo to, kar se je mo­ralo. AMZS do­bi­va veli­ko pri­tožb, da so in­for­ma­cije o sta­nju cest v tu­ji­ni zdaj do­stop­ne le čla­ni­cam in čla­nom AMZS. To je se­ve­da prob­lem, ki ni­ka­kor ni v prid prijaz­nej­ši in bo­ga­tej­ši tu­ri­stič­ni pod­po­ri do­ma­če­mu in tu­je­mu tu­ri­stu, a treba je ve­de­ti, da bo AMZS vedno naj­prej zaš­či­tila in­te­res svo­jih čla­nic in čla­nov. To smo us­trez­nim vlad­nim or­ga­nom jasno in do­volj zgo­daj tudi po­ve­dali, pa se na to niso od­zvali. Prav tako smo se od­zvali na spo­ro­čilo DARS-a, da je dela na av­to­ce­stah pač treba opra­vi­ti. S tem se sicer lahko stri­nja­mo, ne mo­re­mo pa se stri­nja­ti z na­či­nom, kako so se dela lo­tili. Za to­vrst­na dela je bis­tve­no, da se opra­vijo hitro, DARS pa ne dela niti ob vseh vi­ken­dih, kaj šele, da bi jih vi­deli dela­ti pono­či. Cest­ni­ne pa os­ta­ja­jo ves čas enake – kot bi bila sto­ri­tev, ki jo pla­ča­mo, enaka. Žalost­no je, da vse več tu­ri­stov jem­lje našo dr­ža­vo le kot nujno zlo na poti do cilja, vme­sno pot, ki ima cest­ni­no na vsa­kih nekaj kilo­me­trov. Tako sta­nje ni spod­bud­no za tu­ri­stič­no po­do­bo naše de­žele in je pred­vsem krat­ko­vid­no. Pred­vsem pa se ne velja skri­va­ti za pri­merja­va­mi s tu­ji­no in de­žela­mi, ki imajo zelo vi­so­ko raz­vit tu­ri­zem. Če se jim ho­če­mo vsaj prib­li­ža­ti, mo­ra­mo po­ka­za­ti bis­tve­no bolj prija­zen obraz. Pa ne le na cesti, kjer tu­ri­stom ne smemo za­me­ri­ti, če našo voz­niš­ko “kul­tu­ro” ena­čijo s splo­šno, za ka­te­ro pa sem prepri­čan, da ni og­le­dalo na­silja, ki smo mu pri­ča na ce­stah. Tudi v do­se­ga­nju viš­je kul­tu­re vož­nje in v bolj soli­dar­nem od­no­su do solju­di na cesti vi­di­mo v AMZS velik izziv za pri­hod­nje delo, a je treba biti realen, to žal ni cilj, ki bi ga lahko do­se­gli v krat­kem roku.