Konec julija je naftna družba Petrol objavila, da je začela v dizelsko gorivo, ki je naprodaj na naših bencinskih servisih, vmešavati biodizel, torej gorivo, pridobljeno iz bioloških virov oziroma rastlin (več o tem v posebnem okvirju). S tem naj bi se tudi Slovenija odzvala na priporočilo oziroma direktivo EU (Direktiva o promociji uporabe biogoriv in drugih obnovljivih virov v transportne namene) o zmanjšanju porabe fosilnih goriv, ki predvideva, da naj bi do leta 2010 goriva vsebovala 5,75 odstotka energentov iz alternativnih virov, do leta 2020 pa že 20 odstotkov.

Res ekološka rešitev?

Na papirju torej vse lepo in prav; evropski uradniki so zaskrbljeni zaradi zemeljske energetske bilance, povečevanja porabe fosilnih goriv, onesnaževanja okolja in podobnih energetsko-ekoloških težav, ki pestijo naš planet, zato predlagajo rešitve. Kot pa je pri tovrstnih uradniških reševanjih  aktualnih težav že kar običaj, se za predlaganimi rešitvami skriva vrsta novih problemov, sporov, kupčij in interesov. Že v direktivi zapisani odstotki alternativnih goriv v fosilnih gorivih so dovolj nizki, da vzbujajo dvom v učinkovitost; ob primerjavi energetskih bilanc posameznih vrst goriv in njihovih prednosti ter slabosti se izkaže, da željen odstotek v predlaganem času ne bo prinesel bistvenih ekoloških in energetskih prihrankov – vsaj ne z zaenkrat dobavljivimi alternativnimi gorivi. Biodizel, ki velja za najbolj obetavno alternativno gorivo, vsekakor ni dokončna ekološka rešitev (več v odstavku o njegovih lastnostih), poleg tega pa za njegovo izdelavo potrebujemo metanol, ki ga pridobivajo predvsem iz zemeljskega plina, torej fosilnega goriva.

Druga težava biodizla je dovolj velika količina biomase; sedaj je posajeno bistveno premalo oljne ogrščice (oljne repice), glavne surovine za pridobivanje biodizla, da bi lahko pokrili potrebe, ki jih predvideva omenjena EU direktiva. S sejanjem ogrščice na novih kmetijskih površinah pa se bodo lahko ukvarjali le tam, kjer imajo za to prostor; pri nas ga je kar precej, v svetovnem merilu pa je kmetijskih zemljišč vedno manj. K temu velja prišteti še moralno-etično vprašanje, ali je namesto hrane, ki jo primanjkuje nekaj milijonom ljudi, sploh opravičljivo saditi industrijsko rastlino, namenjeno zgolj povečevanju že tako velikih prometnih težav.

Ni vsak avto primeren za biodizel!

Kogar tovrstna vprašanja ne ganejo, se lahko zamisli nad precej bolj otipljivimi težavami biodizelskega goriva. Ena takšnih težav, s katero se utegnejo prav kmalu srečati tudi slovenski vozniki dizelskih avtomobilov, je vprašanje o ustreznosti in dopustnosti točenja biodizla. Kljub podobnim kemičnim lastnostim - primernem cetanskem številu in primerljivi viskoznosti, ki zagotavljata uporabo tudi v sodobnih dizelskih motorjih z neposrednim vbrizgom (črpalka/šoba in skupni vod) – nekatere lastnosti biodizla vseeno vplivajo na delovanje motorja. Biodizel je namreč kemično rahlo agresiven, zato utegne povzročati težave na dovodih za gorivo in tesnilih. V zadnjem času so še najbolj izpostavljene težave s tesnenjem Boschevih črpalk za gorivo, še zlasti pri nekaterih Volkswagnovih avtomobilih; pri nemškem Forumu za regenerativno energijo IWR navajajo, da naj bi imeli nemški uporabniki biodizla zaradi napak na črpalkah na leto za 20 milijonov evrov škode. Volkswagen (skupaj z znamkami VW, Audi, Seat in Škoda) je namreč že pred časom objavil, da lahko lastniki v vse njihove dizelske avtomobile brez težav točijo biodizelsko gorivo, novejših zapletov in okvar črpalk za gorivo pa niso komentirali (tudi ne pri Boschu). Je pa pomenljivo dejstvo, da nove generacije Volkswagnovih avtomobilov (recimo touran in golf) nimajo več splošnega dovoljenja za točenje biodizla.

Podobno previdno se na biodizel odzivajo tudi pri drugih avtomobilskih znamkah; pri nekaterih se temu vprašanju izognejo z navedbo, da lahko lastniki točijo le plinsko olje, nekateri poleg tega navajajo še standard EN 590, nekateri – kot Mercedes in Audi – pa dovoljujejo uporabo biodizla le v posebnih različicah avtomobilov, ki so opremljeni s tako imenovanim “paketom za biodizel” – seveda že v tovarni in za doplačilo. Velja omeniti tudi, da v avtomobile, opremljene s filtri sajastih delcev, biodizla ne smete točiti – to prepoveduje recimo koncern PSA (in zdaj tudi Ford) za svoje dizelske avtomobile s filtrom FAP.

Avtomobilska industrija s figo v žepu?

Med točenjem sintetičnega goriva sunfuel

Avtomobilski izdelovalci bi morali po vseh pravilih brezpogojno podpirati uporabo biodizla (in tehnično prilagoditi svoje avtomobile), saj bi si na ta način lahko razširili krog kupcev (z ekološko bolj osveščenimi novimi kupci avtomobilov) in (odmevno) izrazili svojo skrb za okolje. A so – tudi zaradi opisanih težav – zelo previdni in oprezni. Drugo plat svoje opreznosti sta lani poleti pokazala koncerna DaimlerChrysler in Volkswagen. Predstavila sta namreč skupni projekt razvoja in izdelave sintetičnega dizelskega goriva z oznakama biotrol oziroma sunfuel, ki sicer temelji na pridobivanju goriva iz biomase, vendar ne gre za biodizel iz oljne ogrščice. Sintetično dizelsko gorivo pridobivajo iz katerekoli biomase (les, odpadne biosurovine), ne le iz rastlinskih plodov. Sistem pridobivanja sintetičnega goriva so sodelujoči pri projektu patentirali, ustanovili novo podjetje za pridobivanje goriva (Choren Industries) in tako očitno pripravili temelje za srednjeročno trgovanje z biogorivi, ki bo – tudi zaradi direktive EU – v prihodnosti zelo dobičkonosno. Patent bodo lahko recimo prodali naftni industriji, ki bo novo gorivo sama mešala v fosilna goriva in točila na svojih bencinskih servisih. Novo gorivo je po svojih lastnostih še čistejše in učinkovitejše od klasičnega biodizla, kar predstavniki obeh avtomobilskih izdelovalcev ob vsaki priložnosti tudi poudarijo, s tem pa (prikrito) zabijajo žebelj v krsto pridelovalcem in uporabnikom biodizla. Če bo recimo Volkswagen umaknil splošno dovoljenje za točenje biodizla v svoje avtomobile, bo to skoraj zagotovo zapečatilo usodo biodizla – vsaj v Nemčiji, ki je v evropskem prostoru največji porabnik biodizla.

Slovenski biodizel

Biodizel, kakršnega v dizelsko gorivo meša Petrol, nastaja iz olja oljne ogrščice, industrijske rastline, ki uspeva tudi na naših tleh in v našem podnebju. Dve večji slovenski podjetji, kranjska Oljarica in ljubljanski Teol, sta že objavili napovedi oziroma načrte za predelavo oljne ogrščice v biodizel. V Oljarici so že lani zasnovali proizvodno linijo, v Teolu pa to nameravajo storiti v kratkem. V Teolu načrtujejo pridelavo okoli 20.000 ton goriva letno, za kar pa trenutne pridelane količine oljne ogrščice v Sloveniji ne zadostujejo. Obe podjetji nameravata zato surovine uvažati iz tujine, vsaj dokler ne bi slovenski kmetje pridelali zadostne količine ogrščice.

Za razliko od velikih izdelovalcev se je proizvodnje biodizla že lotil prekmurski podjetnik Jože Jerič, prvi litri domačega biodizla pa bodo iz rafinerije v Gančanih pritekli v začetku septembra. Jože Jerič za predelavo uporablja oljno ogrščico, ki jo pridelujejo prekmurski kmetje; letos sicer le okoli 2500 ton – kar po predelavi pomeni 850 ton biodizla – v prihodnje pa so načrti večji.

Biodizel v slovenskih avtih?

Petrolovo mešanje običajnega dizla z biodizlom je v obljubljenem razmerju 95 : 5 dovolj nedolžno, da lastniki dizelskih avtomobilov (tudi tistih z Boschevimi črpalkami) zaradi tega verjetno ne bodo imeli težav. A povsem gotovi lastniki dizelskih avtomobilov vseeno ne bodo; že pogled v knjižice z navodili ne daje natančnega odgovora, ali lahko točite biodizel ali ne. Nekje piše, da ga lahko, če je vozilo posebej prilagojeno biodizlu, nekje piše, da se biodizla ne sme uporabljati, nekje pa piše samo, da se lahko uporablja dizelsko gorivo, če ustreza standardu EN 590. Ta standard dovoljuje do 5-odstotni dodatek biodizla fosilnemu gorivu. A vseeno nikjer ni podatka o dovoljenem razmerju mešanja obeh vrst goriv, tako da končnega priporočila ne more dati nihče. Vsekakor med uporabniki in zagovorniki biodizla velja, da ga lahko točijo le v avtomobile, kjer je to izrecno dovoljeno. Zato smo prepričani, da utegnejo imeti lastnikih dizelskih avtomobilov ob morebitnih tehničnih okvarah težave z uveljavljanjem jamstva, saj so avtomobilski trgovci pri jamstvenih zahtevkih nadvse pikolovski in natančni. Petrolova odločitev, da mešanice goriva ne bo posebej označeval (in tudi ne objavil, na katerih bencinskih servisih ga bo točil), se zato zdi vprašljiva; bolje bi bilo, da se vsak voznik odloči sam, pač po svoji vesti ali ustreznem dovoljenju avtomobilskega izdelovalca oziroma serviserja.