Ob sprejetju omenjene uredbe o ekološki taksi se ni nihče razburjal, saj je bilo vsem jasno, da je treba urediti razgradnjo izrabljenih avtomobilov, s čimer bi tudi preprečili, da bi zadnji lastniki izrabljene avtomobile nenadzorovano odlagali v raznih grapah ali jih puščali na javnih parkiriščih. V vseh razpravah je namreč prevladovalo stališče, da je pravilno, da se taksa plača ob nakupu novega avtomobila in se iz tako zbranega denarja potem financira razgradnja izrabljenih avtomobilov. Kupec novega avtomobila lažje plača takso kot pa lastnik starega, izrabljenega vozila. Tak sistem plačevanja naj bi vzpostavili tudi zato, da bi lastniki enostavno oddali izrabljen avto predelovalcu brez plačila kakršnihkoli stroškov.

Z uvedbo ekološke takse so se strinjali tudi zastopniki izdelovalcev avtomobilov, ki so združeni v sekciji za vozila pri Gospodarski zbornici Slovenije in ki se vseskozi dobro zavedajo, da je treba poskrbeti ne samo za prodajo novih avtomobilov, temveč tudi za okolju prijazno razgradnjo starih, izrabljenih avtov. Tudi vsa zagotovila predstavnikov Ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE) so kazala na to, da bo s plačilom ekološke takse vzpostavljen in financiran sistem ekološke razgradnje avtomobilov.

Po vseh zapletih pri podeljevanju koncesij za predelavo izrabljenih vozil, ko je MOPE le izbral štiri koncesionarje za predelavo izrabljenih vozil, pa je sledil šok. Ministrstvo je namreč objavilo, da bo oddaja izrabljenih vozil v predelavo brezplačna le v začetnih mesecih, kasneje pa bo moral vsak lastnik izrabljenega vozila za predelavo plačati stroške. Da bi lastnike izrabljenih vozil prisilili v oddajo izrabljenih vozil koncesionarjem, so izdali še predpis, da je treba ob vračilu registrskih tablic upravni enoti oziroma njihovi uporabi na drugem avtu prinesti potrdilo o oddanem izrabljenem avtu v razgradnjo oziroma navesti kraj, kjer je avto shranjen - če ga na primer nekdo želi uporabiti za rezervne dele.

Država oziroma MOPE je tako večkratno poskrbela zase. Prvič s tem, ko pobira ekološko takso ob prvi prodaji novih in rabljenih avtomobilov. Drugič s tem, ko dobi koncesnino od koncesionarjev, ki so dobili koncesijo za predelavo izrabljenih vozil. Koncesionarji so tudi lahko zadovoljni - sedaj je lažje razumeti, zakaj so si nekateri tako prizadevali za pridobitev koncesije - saj v prvih mesecih dobijo denar za vsak razgrajen avtomobil od države, nato pa ga bodo od lastnikov izrabljenih vozil. Poleg tega imajo še dodaten vir zaslužka s prodajo koristnih odpadkov, ki jih pridobijo z razgradnjo izrabljenega vozila ali pa tudi s prodajo še uporabnih sestavnih delov, ki jih tudi dobijo z razgradnjo izrabljenih avtomobilov.

Do kdaj bo država še financirala oddajo izrabljenih vozil, ni povsem jasno. Na spletni strani MOPE je še 19. avgusta pisalo, da vsaj še v juliju letos, očitno pa tudi še v avgustu. Ob oddaji izrabljenega avtomobila v razgradnjo bo treba plačati 21,6 tolarja za kilogram mase avtomobila, torej najmanj dobrih 20.000 tolarjev, če vemo, da vsak avto tehta vsaj 1000 kilogramov.

Da je bil sistem sprva zamišljen drugače - tako kot smo zapisali v uvodu - dokazujejo tudi številke. Če vemo, da bo letos v Sloveniji prodanih med 65.000 in 70.000 osebnih avtomobilov, v razgradnjo pa naj bi šlo največ 50.000 izrabljenih vozil, bi zbrana ekološka taksa po 14 tolarjev na kilogram mase avta zadostovala za kritje vseh stroškov razgradnje.

Očitno pa je državi zmanjkalo denarja in si je z ekološko takso obogatila svoj proračun, kajti v uredbi o uvedbi takse piše, da se taksa steka v integralni državni proračun. Če po analogiji upoštevamo, da je država lani v desetih mesecih zbrala s takso 800 milijonov tolarjev, bi ob podražitvi za 40 odstotkov (lani 10, letos 14 tolarjev za kg mase avtomobila) to pomenilo 1,12 milijarde tolarjev. Če k temu prištejemo še dodatna dva meseca, ko lani takse niso pobirali, to pomeni še dodatnih 224 milijonov tolarjev ali skupaj 1,344 milijarde tolarjev. Ker pa bo letos prodanih več avtov kot lani, bo to pomenilo še več denarja v državni blagajni. V državnem proračunu pa je za vse stroške razgradnje izrabljenih vozil predvidenih le 450 milijonov tolarjev. Iz teh sredstev država krije stroške razgradnje, kar pa seveda pomeni, da država prav nič ne prispeva k ekološki razgradnji izrabljenih vozil, temveč le milostno vrača vsega tretjino tistega, kar je na ta račun pobrala. Seveda pa še ni rečeno, da bodo vsa sredstva tudi porabljena, kajti lani je za vzpostavitev sistema razgradnje izrabljenih vozil namenila v proračunu 120 milijonov tolarjev, a je v bilo v ta namen porabljenih vsega 11 milijonov, 60 milijonov je bilo vrnjenih uvoznikom zaradi izvoza vozil, za katere so plačali takso, 49 milijonov pa je ostalo neporabljenih.

Po vsem lahko sklenemo, da je država dobro pretentala državljane, saj dvakrat pobira denar za isto stvar. Edina dobra plat je v tem, da smo končno prišli do ekološke razgradnje izrabljenih vozil. Ob vsem pa vendarle ne gre prezreti še enega dejstva. Po določilih Evropske unije morajo stroške razgradnje izrabljenih vozil, ki so bila dana na trg po 1. 7. 2002 nositi izdelovalci vozil oziroma njihovi zastopniki, po 1. januarju 2007 pa bodo morali izdelovalci vozil kriti stroške razgradnje vseh vozil ne glede na to, kdaj so prišli na trg. Ste prepričani, da bo slovenska oblast te določbe upoštevala in da bo ukinila tako ekološko takso kot plačilo razgradnje izrabljenih vozil?