Sašo Stančič

Predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič je ob dnevu prostovoljcev podelil plaketo Državnega sveta RS Sašu Stančiču za delo in trud v avto-moto športu, AMD Moste in AMZS.

Menda za prostovoljce velja, da so posebna vrsta ljudi, ki nikoli ne počivajo. Sašo Stančič (na sliki levo) pravilo potrjuje. Vitalnega in živahnega upokojenca, pri čemer slednje velja zgolj formalno, smo za trenutek ujeli med neštetimi opravki, ki so še vedno povezani tudi z delom v AMD Moste. Povprašali smo ga o njegovem pogledu na delo in čas, ki ga ja namenil avto-moto športu in AMZS.

Kdaj se prostovoljstvo pravzaprav začne?

V mojem primeru s športom, zanimanjem in prevzetostjo nad motocikli, saj sem se že pri sedemnajstih preskušal na motociklističnih tekmah motociklov do 50 kubikov. Med leti 1953 in 1962 sem bil član AMTK Ljubljana, vmes prekinil tekmovalno romanco z motocikli in se preskusil še za volanom. V AMD Moste, ki letos slavi 50-letnico, sem prišel leta 1962 in sicer kot športnik. Ko sem zaključil s svojim dirkaškim življenjem, sem delo nadaljeval kot športni funkcionar. Verjetno se je na tej točki zgodil preskok iz športnega zanesenjaštva, ki je že samo po sebi obsojeno na veliko mero prostovoljnega dela, na veliko daljše obdobje in delo, ki sem ga kot prostovoljec opravil na različnih položajih tega v različnih časovnih obdobjih različno velikega avto-moto športnega ustroja. Dolga leta sem vodil komisijo za šport pri AMD Moste, leta 1968 sem prevzel vodenje komisije za avto-šport, deset let pozneje pa sem prevzel vodenje celotnega avto-moto športa v AMZS. Bil sem eden najmlajših zveznih športnih funkcionarjev, saj smo tedaj delovali še v nekdanji skupni državi. Še bi lahko našteval, a važno je nekaj drugega: brez ljubezni ni mogoče računati na vnemo, energijo in zanesenjaško delo. Takih, ki smo se v avto-moto šport zaljubili, je bilo takrat veliko. Radi smo delali to, kar smo počeli in ni nam bilo žal (ne samo prostega) časa, ki smo ga temu namenili. Nas je bilo pa včasih več kot danes. V našem društvu smo v zadnjih letih preskusili že mnogo različnih prijemov, ki bi pritegnili pozornost mlajših in jih vključili v (prostovoljno) delo v društvu, a se zdi, da splošna družbena klima takim oblikam delovanja zdaj ni kaj prida naklonjena. Eno je gotovo, tržna miselnost je mladim danes bližje, kot je bila nam. Najprej povprašajo o plačilu. Mi smo hoteli biti zraven, pa če nas je to stalo, kaj šele, da bili za svoje delo plačani.

Kako ocenjujete stanje v avto-moto športu danes in predvsem, kakšna se vam zdi odločitev o umiku avto športa iz AMZS danes, ko je mogoče na to tematiko gledati že s precejšnjo časovno distanco.

Ta odločitev se mi zdi danes taka, kot se mi je zdela že takrat. Danes jo lahko samo še bolj potrdim. Avto-moto šport je bil temelj združevanja motoristov in avtomobilistov v klube, društva in tako naprej, kar je na koncu pripeljalo do AMZS. To je zgodovina, ki jo je treba negovati in spoštovati. V mojem obdobju dela v avto-moto športu smo krmarili skozi različna obdobja. V najboljših letih, ko smo, na primer, organizirali rally Saturnus, smo šli v nos Olimpijskemu komiteju, ki nas v resnici nikoli ni vzel za svoje. Takrat je bila ta prireditev največja športna prireditev v Sloveniji. Gledalcev je bilo precej več kot v Planici, drugi najštevilčnejši športni prireditvi pri nas. Potem je prišlo slabše obdobje. Še posebej avto šport je izredno draga reč, ne zgolj za dirkače, temveč tudi za organizatorje. Organizacijski stroški so danes astronomski in popolnoma neprimerljivi s tistimi v preteklosti, hkrati pa je naš prostor premajhen za resna državna tekmovanja. Zato je treba gledati prek meja in slediti visokim merilom tekmovanja tam, kar seveda vse skupaj še bolj podraži. Tako je bilo tudi takrat. Nekateri smo zagovarjali tezo, da je treba dirkačem omogočiti prostor, da se razvijajo, kar je bilo mogoče zgolj v povezovanju z organizatorji v sosednjih državah. Drugi so zagovarjali tezo, da mora biti tekmovanje zgolj slovenske narave, kar seveda ni šlo, saj se dirkaču ne splača vlagati v avto in ekipo za zgolj dve do tri dirke na leto. Tisti, ki so zagovarjali tezo o “lokalnem” tekmovanju, so avto šport iztrgali iz AMZS okvirjev, a so kmalu spoznali, da tako ne bo šlo in so naredili edino logično potezo – povezovati so se začeli s partnerji prek meja. A vmes je poteklo nekaj časa. S tem, ko se že tako krhke strukture še bolj drobijo, postajajo še bolj majave in to seveda ni dobro. Močna avto športna zveza, ki pa je imela potencial samo znotraj AMZS, bi seveda lažje kljubovala časom, ki niso naklonjeni temu športu. Še toliko bolj škoda je, ker smo se že takrat zavedali, da bo evropski prostor še bolj zbližal sosede in da je povezovanje s sosedi dobro tako za ene kot druge, a predvsem za nas. Držati avto šport samo v slovenskih okvirih je bila iluzija, ki je temu športu naredila medvedjo uslugo. Avto-moto šport mora biti enoten, le tako bo ta športna panoga kolikor toliko trdna in kos današnjim hudim organizacijskim in tržnim zahtevam.

Kaj bi rekli mladim, zakaj je prostovoljstvo pomembno?

Mladi bi se morali zavedati, da prostovoljstvo ponuja odlično možnost učenja različnih oblik dela, tudi vodstvenih in organizacijskih. Pomembno je tudi spoznavanje medčloveških odnosov, pridobiti je mogoče veliko koristnih poznanstev, se izkazati, potrditi …. Tudi, če bi na to gledali skozi popolnoma tržno logiko razmišljanja, bi se splačalo. Danes je na trgu dela zagotovo lažje dobiti delo, če imaš več izkušenj in če si se v kakšnem delu že preskusil. Ko delo dobiš, ga opremljen s temi izkušnjami tudi lažje obdržiš in napreduješ. Tudi v tem pogledu je prostovoljstvo zagotovo odlična naložba vase. Verjetno pa je še pomembnejša tista komponenta prostovoljstva, ki plemeniti duha. Ta je nemerljiva, a sem prepričan, da daje vsakemu prostovoljcu veliko osebnega zadovoljstva.