50 let AMZS Pomoči na cestah

Uradno in zavestno so to službo pri nas res ustanovili leta 1959, toda zametki so stari toliko kot druženje voznikov. Ti so se začeli družiti zaradi športa in pomoči. Niti ne toliko zaradi pomoči na cesti: večina lastnikov vozil je imela šoferje, ti pa so bili tudi mehaniki. Ko je avtomobil odpovedal, je gospoda odpešačila v bližnjo gostilno in šofer je medtem popravljal ali organiziral vleko ali popravilo, morebiti oboje, pri najbližjem kovaču ali kolarju. Tako je pač bilo – in če se je gospodi mudilo, so potovali z vlakom. Toda informacije, ta pogosto zapostavljeni del službe Pomoči-informacij, so potrebovali in dobili pri svojem avtoklubu. Kakšno je stanje ceste, katere dokumente potrebujejo za vožnjo čez mejo, kaj spet naklepa vlada proti motorizirancem? Kot tuji klubi je tudi naš prednik AMZS izdajal priročnike, bogate z motoroznanstvom in turističnimi informacijami, avtokarte in dokumente za prestop meje ter garantna pisma za pomoč ob težavah v tujini. Kakor se danes čudno sliši, je bila zelo pomembna naloga seznanjanje ostalih prometnih udeležencev, predvsem kolesarjev in voznikov vpreg, z zmogljivostmi in posebnostmi motorizacije. In ni rečeno, da ob nujnem telefonskem klicu klubski člani in uradniki niso pomagali reševati težav na cesti, čeprav neuradno.

Prava resnična potreba po mobilni službi Pomoč-informacije je nastala šele z avtocestami. Te so peljale mimo naselij in naenkrat si bil v težavah sam. Nič čudnega torej, da so prve tovrstne službe večinoma nastajale v 20. letih minulega stoletja. Toda britanski Royal Auto Club je prve patrulje za pomoč voznikom uvedel davnega leta 1901, leta 1912 pa so že postavljali prve obcestne telefone za klic v sili. Predhodnik nemškega ADAC je leta 1928 poslal na ceste prvih 34 motociklov s prikolicami in po vojni službo obnovil s 60 prikoličarji šele leta 1954. Kot ilustracijo današnje razvitosti pomoči voznikom navedimo kanadski avtoklub, ki od letos močno oglaša celo pomoč kolesarjem. Mi smo dobivali prvo polovično avtocesto, Cesto bratstva in enotnosti, med Ljubljano in Bregano v drugi polovici 50. let in sočasno so se začeli pojavljati prvi fički iz Crvene zastave. Od leta 1951 je bila AMZ Jugoslavije – njen sestavni del pa AMZS – članica mednarodnih organizacij FIA, FIM, AIT in OTA in se je oplajala tudi z njihovimi programi. Na cestah je bilo vse več turistov in vse to je zahtevalo organizirano pomoč na cesti. Z uvedbo službe Pomoč-informacije v povojnih evropskih razmerah dejansko nismo omembe vredno zaostajali. Težave smo imeli predvsem z dotrajanim voznim parkom in pomanjkanjem nadomestnih delov.

Patruljiranje

S čim pa naj mehaniki patruljirajo? Skoraj nepisano pravilo je bilo motorno kolo s stranskim priklopnikom, tudi v razvitih državah. AMZS se je odločila za prve domače, Tomosove, po Puchovi licenci narejene motocikle SV 250, ki so jim pri Slavniku izdelali namenske priklopnike. Leta 1959 sta poskusno začela voziti dva, naslednje leto jih je bilo že pet, ki so redno obratovali pet dni na teden, zunaj delovnega časa mehaničnih delavnic, od 12. do 20. ure. Patruljirali in pomagali so na cestah Ljubljana – Jesenice, Ljubljana – Celje, Ljubljana – Postojna in Ljubljana – Bregana. Poleti leta 1960 so pri AMZS kupili prvi kombi DKW in z njim podaljšali patruljiranje do Maribora in Črnega kala, povrhu vsega je bilo z njim mnogo lažje pozimi. Službo Pomoč-informacije je vodil Ciril Komotar, prvi “leteči” mehaniki so bili Silvo Andrejka, Albert Bolha, Vladimir Der, Jože Jeršin, Ivan Keržan in Drago Košak.

Že prvo leto je služba prevozila 79.976 km, pomagala v 3134 primerih in 5438-krat informirala. Istega leta, a nekaj pozneje, so na osnovi prvih slovenskih izkušenj ustanovili službo Pomoč informacije (SPI) na Hrvaškem in v Srbiji, v petih letih pa so jo imele vse jugoslovanske republike.

Motocikli niso bili primerni za zimo in tudi niso bili dovolj zmogljivi, zato je za prvi maj leta 1961 službo nastopilo šest prilagojenih citroënov 2CV fourgonette.

Lahko rečemo, da so bile patrulje tudi turistični delavci, saj so tujcem pogosto svetovale o najboljših možnostih. Pomagale so celo ob prometnih nesrečah in obveščale cestne vzdrževalce o pomanjkljivostih. Vse to je AMZS počela na lastno pobudo in brez državne pomoči do leta 1963. Tedaj so pri cestnem skladu SR Slovenije prvič odobrili finančni prispevek. AMZS je s tem denarjem kupila in za cestne intervence prilagodila štiri zastave 600 D. Kmalu so fički sploh nadomestili citroëne, za katere na našem trgu ni bilo dobiti pnevmatik … V SPI so zaposlili še šestnajst mehanikov. Od prvega aprila tega leta se je spremenil delovni čas službe, ki je zdaj trajal od 8. do 20. ure in vse dni v tednu.

Po novem so bili nadzorovani cestni odseki: Šentilj – Vojnik, Vojnik – Domžale, Ljubljana – Postojna, Postojna – Razdrto – Rupa, Gorica – Razdrto – Sežana, Senožeče – Sečovlje, Bregana – Karteljevo, Karteljevo – Ljubljana, Ljubljana – Radovljica in Radovljica – Podkoren. Zaradi vsega skupaj se je dolžina obhodov posameznega mehanika skrajšala na okrog 60 km, zato je služba postala učinkovitejša.

Prvih deset let SPI je bilo razmeroma ugodnih, saj je v tem času opravila kar 505.420 intervencij. Žal so patrulje prevozile v tem času tudi 3.876.482 km, kar pomeni približno 77 km na intervencijo. To je povzročalo zelo visoke stroške vzdrževanja službenih vozil, povrh vsega pa v tistem času voznik v težavah ni mogel poklicati patrulje, temveč je moral počakati na njen obhod, ki se je lahko zaradi pomoči komu drugemu zelo zavlekel.

Tehnične baze

Leta 1967 so zato začeli razmišljati o reorganizaciji SPI v stacionarno službo. Še istega leta so v Trebnjem staro hišo ob avtocesti preuredili v tehnično bazo Trebnje. Ukrep se je izkazal kot zelo upravičen, saj so takrat na tem območju prevozili le še 9 km na intervencijo. S tem se je gospodarnost SPI bistveno izboljšala, voznik v težavah pa je zaradi možnosti telefonskega naročila prišel do pomoči mnogo hitreje. Mehanična delavnica v bazi Trebnje je kmalu začela opravljati še tehnične preglede. Tega leta je SPI začela opravljati tudi vlečno službo. Najprej so uredili tri vozila TAM 2000 za bazo Trebnje, potem še zastave 615BJ za AMD v Celju, Kočevju, Kopru, Kranju, Krškem, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Postojni in Tržiču.

Velik dosežek je bil leta 1968 dograjeni tehnično-informacijski center v Ljubljani, ki je seveda postal tudi baza SPI za ljubljansko območje.

Glede na odlične rezultate prvih baz SPI so kajpak načrtovali še nove. Da bi bila služba res učinkovita, bi morala imeti ena baza po takratnih izračunih doseg med 20 in 30 km. Zaradi zmanjšanja že odobrenih posojil so leta 1971 zgradili samo bazo v Celju in dve leti pozneje v Kranju.

Leta 1971 je AMZS za SPI uvedla telefonsko številko 987 (leta 2000 spremenjena v 1987), ki je veljala za vso republiko, le za omrežno skupino 069 šele od leta 1986. Glede tega smo bili med najnaprednejšimi v Evropi.

Leta 1973 je bil dograjen prvi del prave avtoceste med Vrhniko in Postojno. SPI je tu delovala z neprekinjenim delovnikom in kar iz cestne baze v Postojni. Naslednje leto je bila zgrajena nova, odlično urejena baza na Otočcu, ki je zamenjala trebanjsko, in leta 1975 je bila končana še baza v Kopru. Leta 1978 je bila zgrajena baza v Novi Gorici, leta 1979 v Mariboru, Murska Sobota pa je bazo dobila šele leta 1986.

Da se SPI ni razvijala skladno s povečevanjem prometa, je krivo nerazumevanje oblasti. Služba Pomoč-informacije na začetku 80. let minulega stoletja ni zmogla več pokrivati vseh potreb na cestah Slovenije in se je dogajalo, da so intervenirala vozila tujih avtoklubov. AMZS se je takrat zavzemala, da bi SPI postala javna služba in bi bila tako tudi financirana – vsak lastnik vozila, kot morebitni uporabnik uslug SPI, bi plačal letni prispevek.

Državno sofinanciranje

Leta 1984 sta AMZS in Skupnost za ceste Slovenije dosegli dogovor, ki je natančno določal program in cene službe SPI ter obveznosti podpisnic. Skupnost za ceste je SPI plačevala 3 odstotke od zbranih cestnin, kar je obenem s sredstvi iz članarine AMZS omogočilo opazen napredek. Leta 1985 se je začelo neprekinjeno delovanje na najpomembnejših cestah v republiki, obenem se je lahko začela gradnja novih baz SPI. Leta 1986 je bila zgrajena baza v Črnomlju, ki so jo še razširili leta 1995. Za že omenjeno bazo v Murski Soboti je leta 1987 sledila baza v Dravogradu. Koprsko bazo SPI je bilo treba zaradi trase avtoceste leta 1991 preseliti v Sermin, leto dni pozneje je zrasla nova baza v Postojni. Tega leta so tehnične baze v Celju, Ljubljani, Kopru in na Otočcu dobile sodobne naprave za pregled in nastavitev podvozja.

Ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je delovalo v državi 12 baz službe Pomoč-informacije. Takrat je SPI kupila nekaj novih tovornjakov, ki so jih v Italiji opremili z napravami za natovarjanje vozil. Tipizacijo vozil so dokončali leta 1994 z uvedbo tovornjakov znamke Mercedes-Benz in manjših fiatov fiorino ter renaultov express. Za posebne potrebe so skrbeli terenski puch in dve večnamenski vozili. Ob gostoti mestnega prometa in ob zastojih na cestah se je pojavila potreba po mobilnosti in leta 1995 je SPI dobila še za manjše intervencije opremljeno motorno kolo BMW.

Nadaljevala sta se gradnja in posodabljanje tehničnih baz: leta 1996 je bazo dobilo Kočevje, istega leta je Maribor dobil povsem novo bazo, v Celju pa so jo na isti lokaciji nadomestili z nadomestno gradnjo. V Kranju je bila nova baza zgrajena leta 1998 in naslednje leto so v najetih prostorih v Rogaški Slatini odprli pisarno in stezo za tehnične preglede.

Leta 1998 so vozni park posodobili s sedmimi vlečnimi vozili – ta so bila zaradi večje varnosti delavcev prvič opremljena s svetlobo-odbojnimi trakovi.

AMZS je od leta 1993 včlanjena v ARC Transistance, mednarodni sistem za izvajanje razširjene oblike pomoči na cestah v Evropi. V okviru tega izvaja AMZS mobilno garancijo za večino avtomobilskih znamk. Tudi zaradi širitve takšne dejavnosti je AMZS leta 1998 in na pobudo AMD pogodbeno zaposlila prvih štiriindvajset zasebnikov, ki z oznakami AMZS in v povezavi z dispečerskim centrom zagotavljajo storitve na območjih, ki so oddaljena od tehničnih baz.

Leta 1997 je AMZS predstavila na spletu svojo domačo stran. V tistem času je bilo veliko vlaganj in naporov za celovit poslovno-informacijski sistem za usklajevanje vseh delov organizacije. Informacijski center AMZS je bil sicer ustanovljen leta 1979 in je obveščal javnost o stanju na cestah in mejnih prehodih. Leta 1993 se je dispečerski center SPI ločil od informacijskega centra, leta 1998 pa so oba centra obnovili. Leta 2000 je AMZS za izvajanje SPI prejel certifikat ISO 9001.

Dolga leta (do leta 2006) je AMZS posredovala informacije o stanju cest in prometu evropskemu informacijskemu centru ERIC. Vendar so zelo pomembne tudi druge, predvsem turistične informacije tako članom AMZS v tujini kot članom tujih avtomobilskih klubov pri nas.

Leta 1998 je služba Pomoč-informacije opravila 20.075 prevozov pokvarjenih in poškodovanih vozil, 10.209 je bilo pomoči na cesti. Tehnična baza Ljubljana, ki je ponoči pogosto nadomeščala baze z manjšo dejavnostjo, je prejela 48.788 klicev za informacije ali pomoč, vse druge baze pa še 99.052. Mehaniki so z vlečnimi vozili prevozili 1.171.300 km in z intervencijskimi vozili 156.500 km. Vseh baz SPI je bilo takrat sedemnajst.

SPI je postal Pomoč na cesti

V zadnjih nekaj letih je služba Pomoč informacije doživela korenite spremembe. Največja se je zgodila leta 2006, ko je služba izgubila infromativni del, kajti ministrstvo za promet je odločilo, da bo v okviru Darsa deloval tudi prometno informacijski center, ki bo uporabnike cest obveščal o stanju na cestah. Prometno informacijski center AMZS, ki je dolga leta obveščal voznike o stanju na naših in tujih cestah, je ostal brez informacij o stanju na naših cestah, hkrati pa tudi brez dela sredstev za svoje delovanje, ki mu jih je dotlej namenjala država. AMZS tako ni preostalo drugega, kot da je prometni informacijski center zaprla oziroma ga združila z dispečerskim centrom. Številne potovalne informacije, pa tudi razne druge podatke, na primer o razdaljah med kraji, cenah goriva, kampih, trajektnih povezavah in podobno, so se preselile na spletno stran www.amzs.si. Da bi tudi na zunaj poudarili spremembo, se je služba Pomoč informacije preimenovala v službo Pomoč na cesti. Srce njenega delovanja je dispečerski center, ki deluje 24 ur na dan vse dni v letu in sprejema klice za pomoč na cesti, nato pa poskrbi za ustrezno pomoč. Tudi pomoč na cesti je ločena na vleko poškodovanih in pokvarjenih vozil ter na popravilo vozil neposredno na kraju okvare. Vleko večinoma opravljajo pogodbeniki, s katerimi ima AMZS sklenjene ustrezne pogodbe, pomoč na cesti pa opravljajo mehaniki AMZS. Ti se neprestano strokovno usposabljajo, kajti sodobni avtomobili so tehnično vse zahtevnejši, zato so tudi popravila bolj zahtevna. Pri njihovem delu seveda ne gre brez sodobne opreme, kot so testirne naprave, ki jih priključijo na posebno vtičnico, ki jo ima vsak avto. Tako mehanik hitro ugotovi napako in jo po možnosti tudi odpravi.

“Prizadevamo si, da bi čimveč pokvarjenih vozil popravili na kraju okvare in voznikom omogočili, da se odpeljejo naprej. Zato bomo ustrezno opremili naše mehanike – tudi z ustrezno računalniško opremo – in se tudi organizacijsko pripravili tako, da bi odpravili čimveč napak na kraju okvare. Tako bomo letos kupili šest novih avtomobilov za pomoč na cesti, ki bodo imeli tudi zadostno nosilnost, da bodo s seboj lahko vozili večino najpomembnejših rezervnih delov,” o načrtih službe Pomoč na cesti pravi Milan Brečko, vodja dejavnosti Pomoč na cesti pri AMZS d. d., in dodaja: “Prav tako bomo letos kupili tudi 5 kombiniranih vozil, ki bodo opremljena za pomoč na cesti, če pa avta ne bo mogoče popraviti na kraju okvare, pa ga bodo s tem avtom – opremljen je namreč s posebnim mehanizmom – odpeljali do tehnične baze AMZS ali servisne delavnice. S tem se bo naš vozni park, ki sedj obsega 29 vlečnih vozil in 20 vozil za pomoč na cesti, še povečal.”