Že vsaj deset let nam nekaj istih obrazov s TV ekranov in časopisov razlaga, da sta za veliko število mrtvih na naših cestah kriva previsoka hitrost in alkohol. Tema dvema vzrokoma le izjemoma dodajo še kaj, letos na primer milo zimo, ki je voznike spodbudila, da vozijo hitreje in manj pazljivo kot bi nemara sicer. Je mogoče, da so kaj spregledali?

Ker vsi omenjeni obrazi službujejo v državnih službah, si moramo zastaviti naslednje vprašanje: ali sploh še smemo upati, da bo država za našo varnost naredila kaj več, kot pa postavljala radarje ter z antialkoholnim zakonom lovila pijance? Če sta previsoka hitrost in alkohol res tako zelo izstopajoča krivca za nesreče, potem so, vsaj v smislu represivnih metod, naredili precej ustrezne korake. Volje za kaj več ali kaj drugega kot represivno naprezanje pa očitno ni. Zakon torej je, kazni so in nadzor se izvaja. Še več: politiki so sledili pretirani želji po korenčku in palici ter kazni dvignili do neba, tako da jim je po tej plati res mogoče priznati precej smelosti, saj so kazni za enak prekršek pri nas neredko višje kot v državah z višjim socialnim standardom.

Glede na število umrlih na cestah pa poseg ne deluje, saj je bilo lani spet več mrtvih kot leto poprej, letošnja zima pa bo očitno precej bolj krvava kot bela. Dopustimo, da nekje nekaj ne deluje prav, morda na policiji, torej v delu nadzora. Udrihati po policiji v času, ko policisti sami prek različnih medijev sporočajo najširši javnosti, da je pri njih slabo, da se ne ve, kdo kaj dela in podobno, se zdi do konca nekoristno; le upamo lahko, da se bodo čimprej zbrali in začeli delati, kot je treba.

Raje se vprašajmo, zakaj je na izpitu prometne varnosti padla cela vlada in ne le Ministrstvo za notranje zadeve. V zadnjem času se je dobro prijela bistroumna ugotovitev, da je cestna varnost kompleksna reč, ki je sestavljena iz treh povezanih sklopov: ceste, avtomobila in voznika. Ta ugotovitev nam bo pomagala potrditi, da je državi za cestno varnost vseeno.

Cesta

Seveda država zmore in mora narediti za našo varnost še kaj več, kot je zgolj izvajanje različnih represivnih ukrepov. Nobena skrivnost ni, da reševanje cestne problematike ni pomemben cilj naše države. Če bi bil, bi imeli avtoceste narejene že pred leti, bolje pa bi vzdrževali tudi lokalne ceste in še posebej tiste, ki so premočno obremenjene z dnevnimi migracijami. Na odseke, kjer je zelo velika verjetnost zdrsov motoristov, bi postavili dvojne ograje, zavarovali bi železniške prehode, naredili pločnike v manjših naseljih ter pred šolami, uredili počivališča itn. Šibke točke našega cestnega prometa so znane, prav tako pa so vsakomur znane tudi rešitve takih problemov, saj ne gre za skrivnosti. V izgradnji sodobne in varne cestne infrastrukture naša države še ni prepoznala izziva, zato naš denar namenja drugam. Hrvaška, na primer, je v enajstih letih (od leta 1990 do 2001) zgradila 1.560 kilometrov avtocest! Slovenija je vrtala luknjo v hrib na Trojanah za odsek ceste Vransko – Blagovica 8 let (dolžina 16,8 km). Hkrati s pospešeno gradnjo avtocest so naši sosedje uspeli vzdrževati tudi lokalne ceste, saj so na podlagi pogostnosti nesreč izločili 39 takih cestnih odsekov, ki terjajo občutno večji cestni davek od ostalih. Deset so jih že uspeli ustrezno posodobiti. Na teh desetih točkah je bilo pred tem na leto v povprečju po 631 nesreč (med njimi 18 smrtnih nesreč in 62 težko poškodovanih), po prenovi so zabeležili samo dve nesreči in nič mrtvih! Lahko bi vzeli še veliko drugih primerov, nemara bolj evropskih, ampak tokrat smo namenoma izpostavili Hrvaško, ki ima 4,5 milijona prebivalcev in slabši socialni standard kot Slovenija. Gre torej za odločitev države, torej vlade, da ji reševanje cestne infrastrukture nekaj pomeni – denar je. Kar se tiče ceste, je naši državi za našo varnost vseeno.

Avto

Povprečni slovenski avto se razvrsti v razred renaulta clia ter drugih majhnih avtov, njegova varnostna oprema pa je zgolj osnovna. Kljub temu država avto še vedno vidi kot luksuzni izdelek, ki ji pride pri polnjenju proračuna še kako prav. Pri avtomobilih se lahko na različne načine hitro in učinkovito dviguje davke, saj gre za odlično evidentirano lastnino. AMZS je vladi predlagala, da bi (vsaj) enkrat prehiteli sklepe in uredbe, sprejete na ravni vseh evropskih držav in prepovedali prodajo vozil brez dodatka ESP. Na ta način bi pokazali ostalim evropskim sosedam, da je prav nam, ki smo majhni in nas ni veliko, še posebej pomembno, da na cestah ne umiramo po nepotrebnem. Glede na to, da se bo tak ukrep prej ali slej sprejel tudi na ravni vseh evropskih držav, s to potezo ne bi mogli ustreliti v prazno, le prehiteli bi nekaj, kar se bo tako in tako zgodilo. Ker je razprava o varnostnem sistemu ESP na evropski ravni že zdaj zelo odmevna, pa bi tak ukrep Sloveniji zagotovil še tisto, kar tako pogreša: prepoznavnost in pozitivno medijsko odmevnost, ko bi naš primer navajali kot zgled dobre prakse. Pridobljene rezultate o zmanjšanju števila nesreč, kot posledice večjega števila ESP naprav v vozilih, pa bi v strokovnih krogih zapisali kot pomembno referenco. Vlada pobude AMZS ni vzela niti toliko resno, da bi nam odgovorila. Pravzaprav smo jasen odgovor dobili drugače, ko je vlada javnost obvestila, da bo varčevala tako, da bo zmanjšala pogostnost pregledov tehnične brezhibnosti vozil. Odgovor je bil torej: kakšen ESP, še zavor ni treba več pregledovati! Čeprav smo razložili in na primerih iz tujine dokazali, da bo sprejeti zakon vplival na število nesreč, so vladni predstavniki menili, da se pri nas to ne bo zgodilo. Tudi kar se tiče avta, je naši državi za našo varnost vseeno.

Državljanka in državljan

Hitrejše, varnejše in udobnejše ceste ter varnejši avtomobili bi seveda močno vplivali tudi na počutje voznic in voznikov. Še več, če bi imeli boljšo cestno infrastrukturo in če bi imel naš “povprečen” avto višjo raven varnosti, bi to ugodno vplivalo na gospodarstvo, rodnost in razvoj manj razvitih regij. Udobna in poceni mobilnost iz slabše razvitih regij na delo ali v šolo v večja mesta bi zagotovo olajšala življenje mladim družinam, ki v manjših mestih lažje rešujejo svoje stanovanjske probleme. Da bi lahko dosegli boljšo (delovno) mobilnost, bi vlada nujno morala znižati tudi pretirano visoke cene cestnin avtocestnih odsekov; s tem bi preprečila jutranje in popoldansko umikanje dnevnih voznikov z avtocest na ozke in neurejene ceste skozi vasi in manjše kraje, kjer pogosto ni pločnikov niti tam, kjer gredo šolarji v šolo. Ko gre za voznika in voznico, pa tudi za vse druge udeležence v prometu, je naši državi za našo varnost torej vseeno.

Oblast

Ampak vse našteto je otroška igra v primerjavi z zares zahtevnim izzivom, ki bi se ga država morala lotiti. Vsem je jasno, da se moramo začeti na cestah vsi obnašati bolj strpno in kolegialno. Seveda je treba imeti zato izdelan program dela v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, pa zahtevnejše programe šolanja v avto šolah, poligone za treninge varne vožnje in vse drugo, kar smo že velikokrat slišali, da bi bilo treba narediti, da bi bilo vsaj čez leta kaj bolje, kot je danes. Zakaj je težje spremeniti ljudi kot zgraditi ceste in poligone ter znižati cestnine, pa najlaže ugotovimo, ko zvečer v poročilih iz parlamenta naši izvoljeni predstavniki govorijo v tako nestrpnem in sovražnem tonu, kot ga še na cesti ne slišimo vsak dan. Ker smo jih sami izbrali, da to počno, je to tudi naš poraz.