Pred slabim letom in pol – decembra 2003 -, smo v Motoreviji objavili članek o kakovosti dizelskega goriva na naših bencinskih črpalkah. V članku smo seveda izpostavili težave, ki jih imajo vozniki dizelskih avtomobilov pozimi; gre predvsem za zmrzovanje dizelskega goriva oziroma za izločanje (kristaliziranje) parafina, ki potem lahko zamaši dovod goriva k motorju. Rezultat je lansko in letošnjo zimo spoznalo veliko voznikov; motor se noče zagnati oziroma po zagonu ne deluje pravilno ali pa ugasne. Odmevi na takratni članek so povsem potrdili zapisane navedbe, ki smo jih strnili v dve glavni ugotovitvi; gorivo, ki je na voljo na slovenskih črpalkah, ni povsod enako, saj na različnih črpalkah (istih ali različnih ponudnikov) točijo različno gorivo, gorivo pa kljub ustreznosti veljavnemu standardu ne ustreza našim podnebnim razmeram. Pika.

Se je od takrat kaj spremenilo? Prav nič; letošnja mrzla zima z obdobjem zelo nizkih temperatur je znova izpostavila enake težave, edino obseg le-teh je bil zaradi daljšega obdobja ekstremno nizkih temperatur večji; januarja, konec februarja in v začetku marca so ob slovenskih cestah in na dvoriščih obstali številni avtomobili z dizelskimi motorji. Veliko dodatnega dela je tako imela tudi AMZS služba za pomoč na cesti.

Standard kot priporočilo

Naj ponovimo in naštejemo nekaj dejstev, ki bodo morda pomagala razkriti krivca za letošnje zimske dizelske težave. Najprej velja pojasniti, zakaj dizelsko gorivo sploh “zmrzuje”. V plinsko olje naftne družbe dodajajo celo vrsto aditivov, eden od teh pa je tudi parafin. Parafin v gorivo dodajajo zato, ker ima visoko trdišče; z njim znižajo temperaturo samovžiga goriva, kar je zelo pomembno za delovanje sodobnih dizelskih motorjev. Vendar ima parafin neprijetno fizikalno lastnost; pri nizkih temperaturah se iz tekočega stanja začne strjevati v mikroskopsko majhne kristale. Če se temperatura še niža, se kristali začnejo združevati v gruče kristalov, te pa lahko postanejo tako velike, da zamašijo filtre za gorivo, izpostavljene vode za gorivo, vbrizgovalne šobe ali v ekstremnih primerih celo zamašijo prekate v posodi za gorivo. Da bi to preprečili, v rafinerijah gorivu dodajajo posebne aditive, ki znižujejo temperaturo, pri kateri se kristali parafina začnejo strjevati v gruče. Ta temperaturna točka se imenuje temperatura filtrirnosti (CFFP – Cold Filter Pluging Point) in po tej temperaturi razberemo, kdaj gorivo začne “zmrzovati”.

V Sloveniji tehnične lastnosti goriva ureja oziroma določa standard SIST EN 590, ki je povzet po evropskem standardu EN 590, z dodanimi določili, ki upoštevajo lokalne oziroma regionalne vremenske razmere (temelječe na meteorološki statistiki za Slovenijo); standard je sestavil (in ga, če je treba, popravlja oziroma prilagaja) poseben tehnični odbor, v katerem so strokovnjaki z naftnega področja in predstavniki interesnih skupnosti oziroma uporabnikov. Ta standard Slovenijo uvršča med dežele z zmerno klimo, zato pozimi določa temperaturo filtrirnosti pri –15 stopinj Celzija. S “pozimi” je pri tem mišljeno obdobje od 16. novembra do 28. (ali 29.) februarja; “jeseni” (ki po naftarsko traja od 1. oktobra do 15. novembra) je temperatura filtrirnosti določena pri –10 stopinjah Celzija, prav tako “spomladi” (od 1. marca do 14. aprila). Vendar omenjeni standard za naftne trgovce ni obvezujoč in velja le kot priporočilo, a se ga naftne družbe praviloma držijo in primerov, ko bi gorivo “zmrznilo” pri temperaturah nad to mejo, je tako malo, da jih lahko zlahka vzamemo za izjeme.

"Nestandardne” zimske temperature

Do tu vse lepo in prav; če bi se tudi vreme držalo dogovorjenega standarda, bi ne bilo treba pisati takšnih člankov. Vendar se vreme pozimi ne drži tega standarda; temperature so bile že drugo zimo zapored v večjem delu Slovenije več dni nižje od (statistično?) določenih –15 stopinj Celzija. Pri tem je poudarek na besedni zvezi “večjem delu Slovenije"; na manjših delih se to ponavlja vsako leto (recimo na Bloški planoti). Ali meteorologi ne merijo temperatur na takšnih dokazano hladnih koncih Slovenije? Zagotovo jih (letos so menda v Sloveniji namerili rekordno nizko temperaturo, kar smo videli tudi na televiziji), a teh meritev omenjeni tehnični odbor očitno ne upošteva, sicer ne bi pripravil takšnega standarda. Pa tako lahko jih je najti; če bi imeli omenjeni uradniki dostop do svetovnega spleta, bi jih lahko našli na naslovu: www.arso.gov.si/podrocja/vreme_in_podnebje/podnebje/. Da gre za izjeme, ki statistično gledano povzročijo težave le nekaj dni v letu in le peščici prebivalcev sibirsko hladnih oddaljenih vasic (na primer Murska Sobota, Celje, Kočevje, Maribor – letališče)? Potem bi moralo v standardu pisati, da naj tamkajšnji prebivalci ne kupujejo avtomobilov z dizelskimi motorji, mar ne?

Naftna ruska ruleta

Da pa ne bi vse krivde zvalili zgolj na nesramno zimo, velja zapisati, da so bile letošnje težave z zmrzovanjem nafte močno odvisne od tega, kje so vozniki točili gorivo. Rezultat letošnjih zimskih naftnih iger je bil namreč na moč podoben lanskim in predlanskim; najprej so omagali tisti avtomobili, ki so točili gorivo na Petrolovih in OMV bencinskih črpalkah, brez težav pa so se čez cilj zapeljali avtomobili, ki so točili gorivo na bencinskih črpalkah družb Agip in MOL. Ampak, kako je to sploh mogoče? Saj sta vendar dve največji slovenski naftni družbi že pred letom in pol zatrjevali, da v Sloveniji ni možno prodajati goriva, ki bi imelo nižjo temperaturo filtrirnosti od določene v standardu SIST EN 590! Takšno gorivo je vendar dražje (za približno 10 do 20 odstotkov), cen pa država, ki pri nas določa cene gorivom, noče dvigniti. Pri Agipu in MOL se na takšno tržno logiko očitno požvižgajo in na lastno roko prodajajo gorivo, ki ne zmrzuje niti pri–20 ali –30 stopinj Celzija. Kako zmorejo oni? Si zato, da bi njihove stranke ne obstale ob cesti, odščipnejo del zaslužka?

Da bi bila zmešnjava še večja, smo imeli priložnost pokukati v rezultat kontrolnih meritev, ki so jih opravili pri ZORD (Zavod Republike Slovenije za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov). 12. januarja so namreč sodelavci ZORD vzeli kontrolne vzorce plinskega olja na šestnajstih (oštevilčenih, a prikritih) prodajnih mestih (različnih naftnih trgovcev) širom Slovenije in jih dali laboratorijsko pregledati. Rezultat je odkril sila različne temperature filtrirnosti odvzetih vzorcev; -20, -22, -17, -31, -18, -16, -26, - 23, -24, -19 stopinj Celzija in tako naprej. V oči bode dejstvo, da se pojavljajo razlike tudi pri bencinskih črpalkah istih trgovcev, tako da je iz rezultatov težko razbrati prepoznaven vzorec. Morda pa je gorivo z višjo temperaturo filtrirnosti na voljo le na Primorskem, z nižjo pa na primer na Koroškem – to bi bilo namreč logično? Pa ni, zato je točenje goriva kot (Forrest) Gumpova škatla čokoladnih bombonov – nikoli ne veš, kaj dobiš!

Naftarji eno, tovarne drugo

Morda pa lahko razlog, da ima pri nas gorivo previsoko temperaturo filtrirnosti, iščemo v dejstvu, da vsako zimo na razkošno opremljenih razstavnih policah bencinskih servisov ponujajo posebne zimske aditive, ki znižujejo temperaturo filtrirnosti. Pri Petrolu so celo natisnili ličen letak(ec) z obrazložitvijo delovanja in navodili za uporabo njihovega aditiva. Če spregledamo dejstvo, da so s tem priznali, da njihovo gorivo v podzemnih rezervoarjih ni primerno za mrzle zimske dni, je aktivno prodajanje takšnega aditiva nadvse dobrodošlo. Preudaren in meteorološko razgledan voznik (še delujočega) avtomobila ga ob točenju nalije v posodo z gorivom (v predpisanem merilu) in težave z zmrzovanjem nafte so odpravljene. Vse lepo in prav? Da - za tiste, ki vozijo starejše dizelske avtomobile ali avtomobile samo nekaterih znamk. Ostali, recimo vozniki sodobnih dizelskih volkswagnov, audijev, škod, renaultov, peugeotov (motorji z neposrednim vbrizgom goriva), takšnih aditivov ne smejo dodajati v posode za gorivo svojih avtomobilov; tako namreč predpisujejo tovarne (že v navodilih za uporabo, ki so priložena vsakemu avtomobilu). Oziroma, lahko jih dodajajo, a morajo pri tem upati, da z motorjem ne bo kaj narobe, ker jim v nasprotnem primeru ne velja jamstvo. Komu verjeti? Če so v igri stotisoči tolarjev (kolikor utegne stati popravilo motorja), je odgovor menda jasen …

Vprašati, zahtevati, označiti, tožiti?

Kaj torej lahko naredi voznik, da ne bi pozimi ostal na cesti? Kaj lahko stori voznik, ki je že ostal na cesti? Obe vprašanji sta težki, pravzaprav nerešljivi. V prvem primeru lahko voznik pred točenjem goriva stopi do prodajalca goriva in ga povpraša: “Oprostite, kakšno gorivo imate v podzemnih rezervoarjih? Je njegova temperatura filtrirnosti le –15 stopinj Celzija? Bi bili tako prijazni in poklicali še na ostale bližnje bencinske servise ter povprašali, kakšno gorivo imajo v posodah oni? Koliko kilometrov je do najbližje MOL-ove ali Agipove bencinske črpalke?” Prepričan sem, da odgovorov ne bi dobili in prav gotovo vas prodajalec ne bi usmeril na druge bencinske servise. Lahko pa bi na primer pred uvoz na bencinski servis postavil lično samostoječo tablo, kjer bi (četudi s kredo) napisal “Nova pošiljka dizelskega goriva – zdrži do –30 stopinj Celzija. Vabljeni!”

Drugo vprašanje je še težje od prvega; le kaj resnično preostane vozniku, ko je že enkrat obstal ob cesti, urejal prevoz nevoznega avtomobila in zamudil v službo? Lahko jezno pokliče na Motorevijo in se priduša nad nesposobnimi naftarji (ga bomo poslušali), lahko napiše pismo bralcev, lahko ob kuhanem vinu pove prigodo svojim prijateljem, lahko pozorneje spremlja vremensko napoved in lahko zvečer obloži avto z odejami – to pa je tudi vse. Razmišljanje o kakšni odškodninski tožbi je zagotovo jalovo početje; obvezujočega predpisa o lastnostih goriv pri nas namreč ni (glej prejšnjo stran).

Ministri se menjajo, predal ostaja isti

Da pa ne bo tale zapis izzvenel zgolj kot obtožba nekaterih naftnih družb pri nas, velja spomniti, da je nov pravilnik o tekočih gorivih že napisan – in to že kar nekaj časa. Kaj natanko je zapisano v njem, ne vemo, a lahko upamo, da je v njem najnižja temperatura filtrirnosti popravljena oziroma nižja od zdaj priporočene. Če ni, lahko to še vedno popravijo. Bolj nas skrbi, kje se ta pravilnik nahaja – po naših informacijah v predalu ministra za okolje in prostor in to že tako dolgo, da sta se ob njem zamenjala že dva ministra. Zakaj ga ne sprejmejo? Ne vemo, a naftni madeži se težko odstranijo s hlač, zato bomo morda nekoč le izvedeli prave razloge.

Rešitev? Dopolnjen ZVCP!

Predlagamo pa nekaj drugega; naj Ministrstvo za okolje in prostor pravilnik pripravi ali vsaj predebatira skupaj z Ministrstvom za notranje zadeve. Ti imajo namreč z zimami veliko izkušenj, hkrati pa so odlični vremenarji; če so nam lahko predpisali, kdaj moramo na svoje avtomobile namestiti zimske pnevmatike, bodo menda vedeli tudi, kakšno gorivo (in kdaj) moramo imeti v avtomobilih, da nam ne bo zmrznilo. Še najboljše bi bilo, če bi to zapisali kar v zakonski obliki! Tako bi lahko 114. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, ki pravi da “Morajo imeti motorna in priklopna vozila v času od 15. novembra do 15. marca predpisano zimsko opremo” dopolnili z drugim odstavkom “V tem času mora biti na vseh bencinskih servisih v Sloveniji na voljo ustrezno zimsko dizelsko gorivo, ki zdrži nizke zimske temperature do –30 stopinj Celzija”. Dopolnilni odstavek o globah pa bi se glasil “Z globo najmanj 10.000.000 tolarjev se kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik, ki na svojih bencinskih servisih ni zagotovila dobavljivosti ustreznega zimskega dizelskega goriva” in še “Če je zaradi tega prekrška ovirana ali onemogočena vožnja avtomobilov z dizelskimi motorji, se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik z globo 100.000.000 tolarjev”. Zimskih dizelskih težav potem zagotovo ne bi bilo več …